Hormuška ožina in Evropa: kako oddaljeni konflikti oblikujejo energetsko varnost EU

Mohammad Mohseni, doktorski kandidat, Evropske študije, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani 

Energetska varnost je postala eden ključnih političnih izzivov Evropske unije, zlasti v kontekstu vojne v Ukrajini in nestabilnosti v drugih strateških regijah. Pred letom 2022 so bile številne države EU močno odvisne od ruskega plina, nafte in premoga. Ruska invazija na Ukrajino je to razmerje hitro spremenila. EU je bila prisiljena zmanjšati uvoz ruskih energentov in poiskati alternativne dobavitelje, predvsem za zemeljski plin in utekočinjeni zemeljski plin (LNG). Kot odziv je bil uveden načrt REPowerEU, katerega cilj je zmanjšati odvisnost od ruskih fosilnih goriv, varčevati z energijo, diverzificirati oskrbo ter pospešiti zeleni prehod. 

Vendar diverzifikacija sama po sebi ne zagotavlja popolne energetske varnosti. Lahko ustvari tudi nove oblike odvisnosti. Ko se je Evropa oddaljila od Rusije, se je tesneje povezala z drugimi regijami, kot so Bližnji vzhod, Severna Afrika, Združene države Amerike in Norveška. Zato so konflikti v Hormuški ožini pomembni za EU, čeprav Evropa večine svoje nafte ne uvaža neposredno po tej poti. Kot eno ključnih svetovnih energetskih ozkih grl lahko vsaka motnja tam povzroči rast cen, pretrese na trgu LNG ter negotovost za evropske potrošnike in industrijo. 

Prispevek zagovarja tezo, da je diverzifikacija EU po letu 2022 izboljšala energetsko varnost v odnosu do Rusije, hkrati pa ustvarila nove ranljivosti in odvisnosti. EU je postala manj odvisna od enega samega, politično problematičnega dobavitelja, vendar bolj izpostavljena globalni konkurenci za LNG, pomorskim ozkim grlom in političnim odnosom z novimi partnerji. Alžirija in Maroko ponazarjata dva različna vidika tega premika. Alžirija je pomembna kot neposreden dobavitelj plina, zlasti za Italijo in Španijo, medtem ko Maroko postaja vse pomembnejši prek elektroenergetskih povezav, sodelovanja na področju obnovljivih virov ter prihodnjih povezav z zelenim vodikom z Evropo. 

Hormuška ožina in energetska varnost EU 

Hormuška ožina velja za eno najbolj občutljivih energetskih poti na svetu. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo je skozi ožino leta 2025 prešlo približno 20 milijonov sodov surove nafte in naftnih derivatov na dan, kar predstavlja približno četrtino svetovne pomorske trgovine z nafto. Alternativne poti so omejene, saj imata le Savdska Arabija in Združeni arabski emirati delno zmogljivost cevovodov, ki omogočajo obvoz ožine. 

Za EU težava ni zgolj neposredna oskrba. Le približno štiri odstotke nafte, ki prehaja skozi Hormuško ožino, je namenjene Evropi, vendar krize kljub temu povzročajo tveganje rasti cen, motenj v dobavi goriv, višjih stroškov zavarovanja, večjih tveganj pri ladijskem prometu in splošne negotovosti na trgu. To predstavlja dodatno breme v času, ko se Evropa že sooča z visokimi stroški energije in pritiskom na energetsko intenzivne industrije, kot so jeklarstvo, kemija in cementna industrija. Napetosti v ožini tako razkrivajo globlje strukturne ranljivosti evropskega energetskega sistema ter potrjujejo, da lahko tudi oddaljeni konflikti neposredno vplivajo na evropska gospodarstva in gospodinjstva. 

Dvig cen nafte se hitro prelije v vsakdanje življenje. Višji stroški energije pomenijo dražjo proizvodnjo in transport blaga, kar vpliva tudi na cene hrane, saj je kmetijstvo odvisno od goriv in gnojil. Posledično se pritisk na življenjske stroške še poveča, zlasti za ranljivejše skupine prebivalstva in države.  

Vir: UN Trade and Development (UNCTAD), 10. marec 2026. Strait of Hormuz disruptions: Implications for global trade and development. 

Evropa bi se lahko ob dolgotrajnejših motnjah v Hormuški ožini soočila tudi z resnim pomanjkanjem letalskega goriva. Sredi aprila 2026 so bile zaloge ocenjene na približno šest tednov, medtem ko so cene močno rasle. V severozahodni Evropi so se cene dvignile z okoli 700–800 dolarjev na tono konec leta 2025 na približno 1.560 dolarjev na tono sredi aprila 2026. Gre za del širšega globalnega trenda, saj so se cene letalskega goriva povečale za 139 odstotkov v Aziji, 107 odstotkov v Evropi in 83 odstotkov v Severni Ameriki. Razmere kažejo, da kriza v Hormuški ožini ni omejena le na nafto in plin, temveč predstavlja tveganje tudi za promet, turizem in širše evropsko gospodarstvo. 

Vprašanje LNG je prav tako zelo pomembno. IEA navaja, da je leta 2025 skoraj petina svetovne trgovine z utekočinjenim zemeljskim plinom potekala skozi Hormuško ožino. Le približno 10 % teh količin je bilo namenjenih Evropi, zato je bila neposredna odvisnost EU razmeroma omejena. Ključni problem pa je globalna konkurenca. Ob motnjah v dobavi LNG iz Perzijskega zaliva so azijski kupci začeli preusmerjati tovor iz drugih regij z višjimi cenovnimi ponudbami. Posledično je bilo več pošiljk LNG preusmerjenih iz Evrope v Azijo. To jasno kaže, da energetska varnost Evrope po letu 2022 ni odvisna zgolj od iskanja alternativnih dobaviteljev, temveč tudi od sposobnosti konkuriranja za omejene količine LNG na globalnem trgu v kriznih razmerah. 

Nedavne napetosti okoli Irana in Hormuške ožine dodatno potrjujejo to ranljivost. Aprila 2026 je EU opozorila, da bi dolgotrajen konflikt, ki vključuje Iran, lahko povzročil trajnejši energetski šok, vključno z višjimi cenami, težavami pri skladiščenju plina ter morebitnimi pomanjkanji goriv v določenih sektorjih . To kaže, da energetska varnost EU ostaja izpostavljena dogodkom zunaj Evrope, tudi po zmanjšanju odvisnosti od Rusije. Od začetka konflikta do 31. marca 2026 so se cene plina v Evropi (indeks TTF) zvišale za približno 60 % do 100 %. 

Diverzifikacija EU po letu 2022: rešitev in nov problem 

Po ruski invaziji na Ukrajino februarja 2022 je diverzifikacija postala nujna in bolj strukturirana prednostna naloga Evropske unije. Marca 2022 so voditelji EU dosegli dogovor o postopni odpravi odvisnosti od ruskih energentov, pri čemer je načrt REPowerEU, ki ga je oblikovala Evropska komisija, vzpostavil osrednji okvir za ta odziv. EU je povečala uvoz plina iz alternativnih virov, kot so Norveška, Alžirija, Azerbajdžan, Združene države Amerike in drugi dobavitelji LNG, hkrati pa razširila zmogljivosti za uplinjanje z novimi terminali, vključno s plavajočimi enotami za skladiščenje in uplinjanje. Ob tem je uvedla minimalne cilje za skladiščenje plina pred zimo, sprejela ukrepe za zmanjšanje porabe, spodbudila skupno nabavo plina prek mehanizma AggregateEU, okrepila čezmejno solidarnost med državami članicami ter pospešila naložbe v obnovljive vire energije, biometan in obnovljivi vodik. Ta politika je bila dodatno okrepljena z načrtom postopnega prenehanja uvoza ruskega plina, pri čemer naj bi se uvoz LNG končal do konca leta 2026, uvoz po plinovodih pa do konca septembra 2027. 

Posledično diverzifikacija EU po letu 2022 ni bila omejena zgolj na nadomeščanje ruskega plina z drugimi dobavitelji, temveč je bila usmerjena tudi v povečanje odpornosti in prožnosti celotnega energetskega sistema v kriznih razmerah. Takšen pristop je bil racionalen odziv, saj se je ruska energija vse bolj uporabljala kot oblika "energetskega izsiljevanja", tako prek političnega pritiska kot manipulacije trga. V tem smislu je diverzifikacija izboljšala energetsko varnost EU, ker je zmanjšala možnost, da bi Moskva nadzorovala evropske plinske trge. 

Hkrati pa je diverzifikacija spremenila geografijo tveganj. Namesto pretežne odvisnosti od ruskih plinovodov je EU danes bolj odvisna od LNG prevozov, sredozemskih plinovodov in globalnih energetskih trgov. To pomeni, da lahko konflikt v Perzijskem zalivu, politična nestabilnost v Severni Afriki ali motnje v pomorskem prometu hitro postanejo evropski problem. Leta 2025 je bila Norveška največji dobavitelj plinastega zemeljskega plina v EU z 52,1 %, sledila je Alžirija s 17,4 %, medtem ko je Rusija še vedno predstavljala 10,4 %. Vloga Rusije se je tako zmanjšala, vendar EU ni postala neodvisna od zunanjih dobaviteljev, temveč je spremenila strukturo svoje odvisnosti. 

Pri utekočinjenem zemeljskem plinu (LNG) je položaj bolj kompleksen, saj vsak od glavnih dobaviteljev Evropske unije prinaša specifično tveganje. LNG iz Združenih držav Amerike (56 %) je odvisen od globalnih cen, logistike pomorskega transporta in političnih odločitev v Washingtonu. Katarski LNG (8,9 %) ostaja izpostavljen napetostim v Hormuški ožini, medtem ko je ruski LNG (13,9 %) politično občutljiv, saj si Evropska unija prizadeva postopno zmanjšati odvisnost od Moskve. 

Zaradi teh širših tveganj na trgih nafte, plina in LNG postaja vloga Alžirije in Maroka za energetsko varnost Evropske unije vse pomembnejša. Obe državi ponujata tesnejše sredozemsko partnerstvo v obdobju, ko so oddaljene dobavne poti izpostavljene vojnam, motnjam v pomorskem prometu in cenovni nestabilnosti. Alžirija ima posebno vlogo, ker lahko zagotavlja plin prek plinovodov in podpira Italijo ter Španijo pri zmanjševanju odvisnosti od bolj nestabilnih zunanjih virov. Maroko pa pridobiva pomen na drugačen način, prek elektroenergetskih povezav, sodelovanja na področju obnovljivih virov energije ter prihodnjih projektov zelenega vodika, ki lahko okrepijo dolgoročno odpornost energetskega sistema Evropske unije. 

Alžirija: neposreden partner za plinsko varnost 

Evropska unija in Alžirija svoj energetski odnos opredeljujeta kot strateško partnerstvo, ki temelji na vzajemnih koristih. V energetskem dialogu na visoki ravni leta 2026 sta obe strani ponovno potrdili vlogo Alžirije kot zanesljivega in strateškega dobavitelja zemeljskega plina za Evropo, medtem ko je bila Evropska unija predstavljena kot pomemben partner pri razvoju čistih energetskih tehnologij, infrastrukture in podpori alžirskemu energetskemu prehodu. To kaže, da odnos presega zgolj trgovino s plinom ter vključuje širše sodelovanje na področjih vodika, obnovljivih virov energije, zmanjševanja emisij metana in elektroenergetskih povezav. Takšna dinamika ustvarja močno medsebojno energetsko odvisnost. 

Italija je bila pri poglabljanju energetskega sodelovanja z Alžirijo posebej aktivna. Aprila 2022, kmalu po ruski invaziji na Ukrajino, sta podjetji Eni in Sonatrach dosegli dogovor o povečanju dobav plina iz Alžirije prek plinovoda TransMed. Ta plinovod transportira zemeljski plin iz alžirskega polja Hassi R'mel v Italijo prek Tunizije in Sicilijanske ožine. Dogovor med Italijo in Alžirijo ni imel zgolj komercialnega značaja, temveč je bil del širše politične strategije Italije za zmanjšanje odvisnosti od ruskega plina ter krepitev vloge države kot južnega plinskega vozlišča Evrope. 

Za Evropo je Alžirija pomembna, ker je plin iz plinovodov praviloma cenejši in manj izpostavljen motnjam v pomorskem prometu kot LNG. Ker večina alžirskega plina v Evropo prihaja prek plinovodov TransMed pipeline (Alžirija–Italija) in Medgaz pipeline (Alžirija–Španija), torej daleč od Perzijskega zaliva, postane ta dobava še posebej dragocena v primeru krize v Hormuški ožini. Kljub temu Alžirija lahko Evropo podpira le delno in ne more v celoti nadomestiti dobav iz Katarja, zlasti po poškodbah tamkajšnje infrastrukture, saj so proizvodne zmogljivosti omejene, domače povpraševanje pa narašča. V času krize je Španija razpravljala o povečanju dobav prek plinovoda Medgaz za do 10 %, medtem ko si je Italija prizadevala za poglobitev plinskega sodelovanja z Alžirijo. 

Alžirija pa ne predstavlja popolne ali brez tveganj varne rešitve za Evropo. Zaprtje plinovoda Maghreb Europe leta 2021 po diplomatskem sporu med Alžirijo in Marokom je pokazalo, da lahko na pretok plina vplivajo tudi regionalne politične napetosti, ne zgolj tržne razmere. Čeprav je Španija še naprej prejemala alžirski plin prek plinovoda Medgaz, je izguba ene ključnih transportnih poti razkrila ranljivost, ki izhaja iz odvisnosti od omejenega števila dobaviteljev in tranzitnih poti. 

Maroko: elektrika, obnovljivi viri in prihodnji zeleni koridorji  

Maroko predstavlja drugačen primer kot Alžirija. Ne gre za pomembnega dobavitelja plina za Evropsko unijo. Diplomatska služba Evropske unije (EEAS) Maroko opredeljuje kot ključnega regionalnega partnerja v boju proti podnebnim spremembam in pri razvoju zelenega gospodarstva. Njegov pomen je tesneje povezan s trgovanjem z električno energijo in integracijo trgov, sodelovanjem na področju obnovljivih virov energije ter prihodnjimi projekti zelenega vodika. Maroko je z EU neposredno povezan prek elektroenergetske povezave s Španijo, kar ga uvršča med redke neposredne energetske mostove med Evropo in Severno Afriko. Ta povezava omogoča izmenjavo električne energije, izboljšuje stabilnost sistema ter krepi strateško vlogo Maroka v regionalni energetski varnosti in evro-sredozemskem energetskem sodelovanju. 

Zeleno partnerstvo med Evropsko unijo in Marokom, vzpostavljeno oktobra 2022, je dodatno okrepilo pomen Maroka za EU, ne le z vidika energetske varnosti, temveč tudi dolgoročnega zelenega prehoda. Kot prvo takšno partnerstvo, podpisano v okviru zunanje dimenzije evropskega zelenega dogovora, je poglobilo sodelovanje na treh ključnih področjih: podnebje in energija, varstvo okolja ter zeleno gospodarstvo. Cilj partnerstva je bil izboljšati usklajevanje politik, podpreti trajnostne projekte z ustvarjanjem delovnih mest ter okrepiti sodelovanje na obeh straneh Sredozemlja. Maroko se tako uveljavlja kot pomemben regionalni partner na področju energetike in podnebne politike ter kot most med Evropo in Afriko v širšem procesu zelenega prehoda. 

Takšna oblika partnerstva vpliva na energetsko varnost EU drugače kot alžirski plin. Ne nadomešča neposredno ruskega ali katarskega plina, temveč prispeva k razvoju bolj prožnega in na obnovljivih virih temelječega energetskega sistema. Hkrati pa širitev k izvozu usmerjenih obnovljivih virov energije lahko poveča konkurenco med severnoafriškimi državami za evropska sredstva, infrastrukturne naložbe in dostop do evropskih trgov. Dodatno tveganje predstavljajo strukturne omejitve, kot so visoki stroški in tehnična zahtevnost transportne infrastrukture, omejene zmogljivosti elektroenergetskih omrežij, nestanovitnost proizvodnje iz obnovljivih virov ter visoke potrebe po vodi. Ti dejavniki odpirajo vprašanja o hitrosti, trajnosti in dolgoročni uravnoteženosti tega modela energetskega sodelovanja. 

Primer Maroka razkriva tudi širše izzive. Eden od njih je, da partnerstvo med EU in Marokom vse bolj oblikujejo geopolitični pritiski in kratkoročni varnostni interesi, zlasti migracije in regionalna stabilnost, medtem ko jasna dolgoročna strateška usmeritev ostaja manj izrazita. Drugi izziv je tveganje asimetričnega razvoja, saj lahko model, osredotočen na izvoz, pomeni, da maroški potencial v večji meri služi energetskim in industrijskim potrebam EU, namesto da bi v celoti podpiral dolgoročni razvoj in odpornost samega Maroka. 

Diverzifikacija EU med priložnostjo in ranljivostjo 

Kriza v Hormuški ožini kaže, da energetska varnost Evropske unije ni zgolj vprašanje količine oskrbe, temveč tudi izpostavljenosti globalnim šokom, cenovni volatilnosti in politični geografiji energetskih poti. Diverzifikacija po letu 2022 je bila nujna, saj je zmanjšanje odvisnosti od ruskih energentov zmanjšalo eno obliko ranljivosti, ni pa odpravilo ranljivosti kot take. Tveganje se je prerazporedilo med nove dobavitelje, pomorske poti, trge LNG in sosednje regije. Prav zato sta Alžirija in Maroko pomembna, vendar ne na enak način. 

Alžirija se vse bolj uveljavlja kot varnostni partner, ki lahko stabilizira dobavo plina prek plinovodne infrastrukture, zlasti za Italijo in Španijo, pri čemer ta model ostaja omejen s proizvodnimi zmogljivostmi, domačim povpraševanjem in regionalnimi političnimi napetostmi, kar potrjuje primer plinovoda Maghreb–Evropa. Maroko je v tem okviru razumljen predvsem kot dolgoročni partner za prehod, prek elektroenergetskih povezav, obnovljivih virov in zelenega vodika, vendar tudi ta model odpira vprašanja. Partnerstvo oblikujejo geopolitični pritiski in varnostni interesi, hkrati pa obstaja tveganje, da izvozno usmerjen pristop Maroko postavi v vlogo zelenega podaljška energetskih potreb EU, namesto enakovrednega razvojnega partnerja. 

Širši izziv za Evropsko unijo zato ni zgolj diverzifikacija stran od Rusije ali Hormuške ožine, temveč preprečevanje nadomeščanja ene odvisnosti z več manjšimi in kompleksnejšimi. Ključna slabost sedanjega modela ostaja močna odvisnost od zunanjih akterjev, izpostavljenih transportnih poti in neenakih partnerstev, ki lahko v kriznih razmerah postanejo nestabilna. Diverzifikacija sama po sebi zato ne zagotavlja varnosti. Večja odpornost zahteva tudi krepitev notranjih zmogljivosti, zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv, razvoj bolj prožne in povezane energetske infrastrukture ter bolj uravnotežen politični pristop do sredozemskih partnerjev. Ključno sporočilo ostaja jasno: energetska varnost ni zgolj vprašanje izvora energije, temveč upravljanja političnih, ekonomskih in infrastrukturnih odvisnosti.