Konec iluzije varnega sveta – kaj nova geopolitična realnost pomeni za Slovenijo

Sodobni mednarodni red vse bolj zaznamuje tekmovanje med tremi osrednjimi silami – Združenimi državami Amerike, Kitajsko in Rusijo – ki določajo strateško dinamiko globalnega sistema. Kitajska in Rusija delujeta predvsem kot celinski sili, globoko zasidrani v evrazijskem prostoru, medtem ko so Združene države Amerike svoj vpliv tradicionalno uveljavljale s pomorsko prevlado ter sposobnostjo globalne projekcije moči.

V večjem delu obdobja po drugi svetovni vojni je ameriško globalno vodstvo temeljilo na trajni strateški prisotnosti na evrazijski celini. Ta usmeritev je privedla do vzpostavitve obsežnega sistema zavezništev, zlasti Organizacije Severnoatlantske pogodbe (NATO), ki se je, po razpadu Sovjetske zveze in blokovske delitve sveta, razvila v najmočnejše vojaško zavezništvo v zgodovini. Ameriška vodilna vloga je slonela na dveh komplementarnih stebrih: trdi moči, izraženi skozi vojaške baze, napotitve sil in varnostna jamstva zaveznikom, ter mehki moči, ki se je odražala v podpori mednarodnim institucijam, večstranskemu upravljanju in spodbujanju vladavine prava kot univerzalne norme.

Takšen varnostni okvir je Evropi zagotavljal dolgo obdobje miru in stabilnosti ter hkrati omogočil postopno vključevanje držav nekdanjega sovjetskega bloka v trajnejše oblike političnega in gospodarskega sodelovanja znotraj Evropske unije. Evropska unija in Združene države Amerike so skupaj oblikovale najmočnejši gospodarski prostor na svetu, z najintenzivnejšo trgovinsko izmenjavo, ki letno presega 860 milijard evrov.

Dolgoletna strateška kontinuiteta je bila bistveno prekinjena v času administracije predsednika Donalda Trumpa. Po skoraj osmih desetletjih relativne stabilnosti so Združene države Amerike nakazale odmik od vloge glavnega arhitekta in garanta liberalnega mednarodnega reda. Trumpova administracija je zavrnila koncept ZDA kot voditeljice svobodnega sveta in dala prednost ozko opredeljenemu nacionalnemu interesu. Posledično se je strateški fokus preusmeril k regionalnim vprašanjem, zlasti k zahodni polobli in Arktiki, medtem ko so globalne zaveze, vključno s transatlantskim vodstvom, postale pogojne in izrazito transakcijske. Tudi odnosi z najtesnejšimi zaveznicami so bili vse bolj obravnavani skozi prizmo kratkoročnih koristi, kar se je odražalo tudi v izjavah in ravnanjih, ki so posegala v vprašanja suverenosti, kot v primeru Grenlandije.

Spremenjena ameriška drža ima daljnosežne posledice za Evrazijo. Ameriško angažiranje postaja selektivno in manj predvidljivo, hkrati pa Rusija in Kitajska aktivno širita svoj vpliv ter si prizadevata preoblikovati regionalna in globalna ravnovesja moči. Nastaja obdobje zaostrenega rivalstva, ki ga spremljata erozija uveljavljenih norm in postopno umikanje mednarodnega reda, temelječega na pravilih, ki je od leta 1945 zagotavljal relativno stabilnost svetovnih odnosov.

Opisani premik se že konkretno odraža v naraščajočem številu vojaških konfliktov, prisilnih ukrepov in uporabe sile. 

Prihodnost transatlantskih odnosov ostaja negotova in bo v veliki meri odvisna od notranje politične ter institucionalne dinamike v Združenih državah Amerike, kjer se še naprej soočajo različne vizije ameriške globalne vloge. Obstoječi trendi kljub temu nakazujejo premik proti svetu sfer vpliva, v katerem velike sile krepijo nadzor nad svojimi strateškimi soseščinami, intervencije pa vse pogosteje temeljijo na ozko definiranih interesih. Sočasno se krepi transakcijski pristop v transatlantskih odnosih, kar dolgoročno spodkopava zaupanje, partnerstvo in sodelovanje, ki sta jih Evropa in ZDA gradili več kot osem desetletij. Erozija zaupanja ima tudi pomembne ekonomske posledice, saj zmanjšuje pripravljenost držav in podjetij za dolgoročne naložbe, ki temeljijo na predvidljivosti in stabilnem dostopu do trgov.

Oslabitev partnerstva med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike bi imela neposredne posledice tudi za zavezništvo NATO. Zmanjšanje ameriškega angažmaja ali celo izstop iz zavezništva bi bistveno oslabila temeljni steber evropske varnosti.

V nastajajočem mednarodnem redu ima Rusija za Evropo poseben pomen. Zaradi neposredne geografske bližine Evropski uniji in odkrito izraženih ozemeljskih ambicij, ki presegajo njene mednarodno priznane meje, predstavlja osrednji varnostni izziv. Evropa se tako sooča z obdobjem povečane strateške ranljivosti, v katerem se ne preizkušajo zgolj varnostni mehanizmi, temveč tudi notranja kohezija in dolgoročna vzdržnost Evropske unije.

Evropska unija postopno prevzema izrazitejšo varnostno vlogo, usmerjeno v obrambo in zaščito držav članic. Ne glede na ameriško držo NATO ostaja temelj evropske varnosti. Ob tem lahko EU okrepi svojo vlogo z razvojem lastnih zmogljivosti ter delovanjem kot povezovalni steber zavezništva v tesnem sodelovanju z drugimi zaveznicami.

Za manjše evropske države trenutne razmere pomenijo še posebej visoka tveganja. Evropska zgodovina je zaznamovana s pogostimi spremembami meja, Evropska unija pa predstavlja ključen politični okvir za varovanje suverenosti in dolgoročnega preživetja manjših narodov. Morebitna oslabitev ali razdrobljenost EU bi vprašanje varnosti njenih manjših članic ponovno premaknila iz zgodovinskega spomina v realnost sedanjosti.

Prihodnja leta zato ne pomenijo zgolj nadaljnje faze geopolitičnega prilagajanja, temveč odločilen preizkus sposobnosti Evrope, da ostane koherenten in relevanten strateški akter v svetu, ki ga vse bolj oblikuje politika moči in ne skupno sprejeta pravila.

Dodatno nestabilnost prinaša tudi spreminjajoča se narava groženj. Hibridno delovanje je v Evropi že uveljavljena realnost, čeprav je pogosto podcenjena. Kibernetski napadi, manipulacija informacijskega prostora in vplivanje na demokratične procese potekajo vsakodnevno, destabilizacija držav pa se vse pogosteje izvaja brez formalne razglasitve vojne, z napadi na kritično infrastrukturo, ekonomskimi pritiski in političnim vmešavanjem.

Za Slovenijo ima opisano okolje tudi izrazito regionalno razsežnost. Država ne leži v stabilnem severnoevropskem prostoru, temveč v neposredni bližini Balkana, regije, kjer je bila vojna še pred dobrimi tremi desetletji. Srbija ohranja tesne politične in varnostne vezi z Moskvo, Bosna in Hercegovina ostaja institucionalno krhka, ruski vpliv v regiji pa je dolgoročen in aktiven. Slovenija je sicer del stabilnega jedra Evropske unije, vendar geografsko umeščena v prostor, kjer geopolitična nestabilnost ostaja stalna možnost. 

V takšnih razmerah si Slovenija ne more privoščiti iluzije, da se nevaren svet konča na njenih mejah. Dolgoletni varnostni model je temeljil na predpostavkah, da je konvencionalna vojna stvar preteklosti in da je kolektivna varnost samoumevna. Obe sta se izkazali za zmotni. Nevtralnost v takšnem okolju ni realna alternativa, temveč oblika strateške naivnosti, kar sta po ruski invaziji na Ukrajino potrdili tudi Švedska in Finska. Nevtralnost lahko deluje le, če jo priznajo drugi in če jo podpira verodostojna obrambna moč. 

Slovenija ostaja varna predvsem zato, ker je del Evropske unije in zavezništva NATO. Zunaj tega okvira bi bila majhna država v nestabilni regiji, brez zadostnih lastnih zmogljivosti in brez zanesljivih varnostnih jamstev. Krepitev obrambe, od zračne obrambe, zalog streliva, logistike, kibernetske varnosti do širše družbene odpornosti predstavlja zapoznelo, a nujno popravljanje desetletij zanemarjanja. Nacionalna varnost se ne konča na državnih mejah, saj destabilizacija širšega okolja sproža učinke domin, ki se lahko hitro iz ekonomskih preobrazijo v varnostne. Suverenost pomeni tudi stabilnost oskrbnih verig, energije, logistike in obrambe, česar dvomilijonski narod ne more zagotavljati sam.

Največja strateška napaka Evrope po koncu hladne vojne je bila vera, da se velika vojna na njenem ozemlju ne more več zgoditi. Največja napaka Slovenije bi bila, da bi to vero ohranila tudi v prihodnje.