Obramba Evrope: zavezništva, grožnje in nova varnostna realnost

Panel "Obramba Evrope: zavezništva, grožnje in nova varnostna realnost" je razpravo o evropski varnosti postavil v okvir, ki je po letu 2022 postal precej manj udoben: Evropa sicer govori o zgodovinskem preobratu, vendar se odprto vprašanje glasi, ali so se temu prilagodile tudi odločitve, zmogljivosti in družbe. V pogovoru, ki ga je vodil Jure Tepina, sta sodelovala general Martin Herem, nekdanji načelnik obrambnega štaba Estonije, in generalmajor Boštjan Močnik, načelnik Generalštaba Slovenske vojske. Razprava se je osredotočila na rusko invazijo na Ukrajino, prihodnost NATO, evropsko obrambno pripravljenost, hibridne grožnje, odpornost družbe in razliko med politično retoriko ter realnimi vojaškimi zmogljivostmi. Skupni imenovalec panela je bil jasen: varnostna realnost se je spremenila hitreje kot evropski obrambni sistemi.

Herem je bil pri oceni evropskega odziva izrazito neposreden. Po njegovem se je po letu 2022 največ spremenilo v retoriki, precej manj pa v dejanjih in odločitvah. Vzhodno krilo NATO vojno v Ukrajini dojema kot neposreden merilnik prihodnje ruske grožnje: ko se bo vojna končala, ne glede na njen izid, se lahko pritisk na druge države hitro poveča. Zato dolgoročni načrti za leto 2030 ali pozneje ne odgovarjajo na vprašanje, kaj se zgodi, če se strateško okolje spremeni že prihodnje leto. Heremovo opozorilo je bilo jasno: čas za dolgotrajno analiziranje se izteka, saj se lahko nasprotnik ob premoru v Ukrajini hitro reorganizira, obnovi zaloge in preusmeri pozornost.

Tukaj si lahko ogledate tudi podkast z generalom Martinom Heremom, v katerem je podrobneje predstavil svoja sporočila, opozorila in predloge za prihodnost.​

Močnik je slovensko perspektivo predstavil drugače, vendar z istim temeljnim sporočilom: tudi države, ki niso neposredno na vzhodni meji NATO, ne živijo več v istem varnostnem okolju kot pred desetletjem. Po njegovem se je odnos javnosti in politike do varnosti po letu 2022 spremenil. V slovenskem prostoru je več razprav o obrambi, vojski in pripravljenosti države, vendar to še ne pomeni, da je družba že v celoti ponotranjila novo realnost. Močnik je opozoril na širši psihološki problem družb, ki dolgo živijo v miru. Takšno obdobje lahko ustvari občutek, da sta blaginja in stabilnost trajni. Za majhne države je to posebej tvegano, saj zmanjšuje politično pripravljenost za težke odločitve, povečevanje obrambnih izdatkov in širšo družbeno pripravo na krize.

Generalmajor Boštjan Močnik, načelnik Generalštaba Slovenske vojske. Foto: Trivelis

Ukrajina je bila osrednji primer, skozi katerega sta sogovornika razumela sedanji evropski trenutek. Herem je iz estonske perspektive pojasnil, da ruska invazija ni bila samo šok, ampak tudi potrditev dolgoletnih opozoril. Estonija je že pred začetkom invazije zaznala povečano rusko aktivnost in Ukrajini poslala vojaško pomoč. Po začetku vojne je bil poudarek na nadaljnji podpori Ukrajini, dvigu pripravljenosti in predvsem na strateški komunikaciji z javnostjo. Herem je izpostavil redno prisotnost vojaških predstavnikov v medijih, kjer so prebivalcem pojasnjevali, kaj se dogaja, kakšna so tveganja in kaj lahko država pričakuje. To ni bilo predstavljeno kot komunikacijski dodatek, ampak kot del odpornosti. Družba, ki grožnje ne razume, se nanje težko pripravi.

Močnik je slovenski pogled na Ukrajino povezal tudi z izkušnjo osamosvojitvene vojne. V razpravi je dejal, da napovedi o hitrem padcu Ukrajine niso upoštevale volje naroda do odpora. Primerjava s slovensko izkušnjo leta 1991 je služila kot opozorilo, da vojaških konfliktov ni mogoče presojati samo po številu tankov, letal ali prebivalcev. Pomembna je pripravljenost celotne družbe, da se upre. Zahodna podpora Ukrajini je bila v razpravi ocenjena kot pravilna, zlasti v začetni fazi, ko so države zavezništva pošiljale opremo tudi iz lastnih zalog. Hkrati sta sogovornika večkrat poudarila, da pomoč Ukrajini ne sme ustvariti iluzije, da je evropska naloga opravljena. Vojna se podaljšuje, Rusija pa medtem ohranja in razvija proizvodne zmogljivosti.

Vprašanje odvračanja je razpravo premaknilo od političnih deklaracij k zelo konkretnim vojaškim vprašanjem. Herem je bil skeptičen do klasičnega razumevanja odvračanja. Problem po njegovem ni samo v tem, ali ima NATO dovolj zmogljivosti na papirju, ampak ali razume, kakšno ceno je Rusija pripravljena plačati za svoje cilje. Pri tem ni nujno, da je cilj vedno zasedba ozemlja. Cilj je lahko tudi ustvarjanje nezaupanja, nestabilnosti, političnega vpliva in utrujenosti zahodnih družb. Razprava je zato poudarila potrebo po dejanski pripravljenosti: enote, ki obstajajo samo v načrtih, prazne zaloge streliva in prepočasni nabavni cikli ne ustvarjajo verodostojne obrambe.

NATO je bil predstavljen kot nujen okvir, vendar ne kot samodejna rešitev. Herem je opozoril, da so bile številne zavezniške vaje v preteklosti bolj prikaz tehnološke in organizacijske moči kot resničen preizkus sposobnosti za dolgotrajno vojskovanje proti primerljivemu nasprotniku. Močnik je pri tem dodal pomemben kontekst: evropske vojske so se zadnjih dvajset let prilagajale predvsem nalogam kriznega upravljanja, misijam v tujini in ekspedicijskim operacijam. Sedanje stanje zato ni nastalo čez noč. Zmanjševanje vojsk, opuščanje težkih zmogljivosti, poklicna profesionalizacija in nižje zaloge so bili rezultat političnih odločitev v obdobju, ko se je zdelo, da je velika vojna v Evropi stvar zgodovine. Nova realnost zahteva obrat: večjo maso, večjo robustnost, več streliva, več usposabljanja in jasnejšo politično voljo.

General Martin Herem, nekdanji načelnik obrambnega štaba Estonije. Foto: Trivelis

Pomemben del panela je bil namenjen odpornosti družbe. Herem je estonski primer predstavil skozi model, v katerem majhna profesionalna vojska temelji na široki rezervni sestavi. Govoril je o rezervistih, rednih osvežitvenih usposabljanjih in nenapovedanih mobilizacijskih vajah. Tak sistem ni pomemben samo zato, ker povečuje število razpoložljivih ljudi, ampak tudi zato, ker državljanom omogoča neposreden vpogled v delovanje obrambe. Ko rezervisti vidijo, ali ima vojska opremo, strelivo, smiselne postopke in realne načrte, to vpliva na zaupanje v državo. Odpornost se zato ne gradi samo s sporočili, ampak z izkušnjo, da sistem deluje.

Močnik je pri Sloveniji opozoril na drugačno izhodišče. Slovenija je obvezno služenje vojaškega roka ukinila pred več kot dvema desetletjema in od takrat gradi poklicno vojsko. Po njegovih besedah bo treba vprašanje mase, rezerv, opreme in pripravljenosti znova resno odpreti. Omenil je potrebo po bolj robustni sestavi, po ljudeh, orožju, vozilih, strelivu in opremi. Hkrati je jasno povedal, da vojska o tem ne odloča sama. Lahko pove, kaj potrebuje za izvedbo nalog, končne odločitve o obsegu, hitrosti in denarju pa so politične. To je eden ključnih sklepov razprave: obrambna pripravljenost je vojaško vprašanje samo na prvi pogled, v resnici pa je politični in družbeni projekt.

Panel se je dotaknil tudi sivega območja med mirom in vojno. Herem je opozoril na kibernetske napade, sabotaže, zastrupitve, lažne novice, vplivanje na volitve in spodkopavanje zaupanja v institucije kot del širšega pritiska na zahodne družbe. Po njegovem Rusija pogosto nastopa kot žrtev, hkrati pa sistematično pripravlja teren za destabilizacijo. Močnik je isti problem opisal skozi razmerje med bojno močjo in voljo. Nasprotnik lahko doseže učinke tudi brez klasične vojaške invazije, če mu uspe zlomiti zaupanje, kohezijo in pripravljenost družbe. Zato je volja enako pomembna kot bojna moč. Vojska je samo eden od elementov odpornosti; pomembni so tudi civilna zaščita, šole, podjetja, kritična infrastruktura, mediji in politične institucije.

Trivelis

V sklepnem delu je razprava odprla vprašanje ameriške vloge. Močnik je ocenil, da Evropa po osmih desetletjih ameriškega varnostnega dežnika dobiva sporočilo, da mora bolj stati na lastnih nogah. Ameriška pozornost se deloma premika drugam, evropski steber NATO pa bo moral postati močnejši, hitrejši in bolj sposoben samostojnega delovanja. Herem je pri tem posebej opozoril na Baltik: v prvih tednih morebitne krize bi bile ključne evropske zaveznice, ki so že predvidene za okrepitev vzhodnega krila, medtem ko bi ameriška podpora verjetno prišla v drugih oblikah in z zamikom. Zato se evropske države ne morejo zanašati samo na vprašanje, ali bodo prišle ZDA, najprej morajo odgovoriti, ali lahko same zdržijo začetno fazo krize.

Glavni sklep panela je bil, da se evropska varnost vse bolj meri v konkretnih zmogljivostih, zalogah, pripravljenosti rezervistov, odpornosti družbe in politični hitrosti. Razprava ni ponudila udobnega odgovora, da je Evropa po letu 2022 že naredila dovolj. Pokazala je, da je retorični premik šele začetek. Nova varnostna realnost zahteva manj samoprepričevanja in več praktičnih odločitev. To velja za države na vzhodnem krilu NATO, ki grožnjo čutijo neposredno, pa tudi za Slovenijo, kjer je varnostna razdalja večja, vendar posledice istega evropskega varnostnega preloma niso nič manj resnične.