Nevidne bitke: hibridne grožnje v kibernetskem, informacijskem in družbenem prostoru

Drugi panel konference je odprl vprašanje, ki za evropske države ni več abstraktna varnostna razprava: kako braniti družbo, kadar pritisk prihaja prek kibernetskih napadov, informacijskih operacij, gospodarskih vzvodov, političnega vmešavanja, kritične infrastrukture in zaupanja državljanov v institucije. Panel z naslovom "Nevidne bitke: hibridne grožnje v kibernetskem, informacijskem in družbenem prostoru" je moderirala Katja Geršak, vodja Trivelis Inštituta, sodelovali pa so Martha Turnbull iz Evropskega centra odličnosti za zoperstavljanje hibridnim grožnjam, Michael Zinkanell z Avstrijskega inštituta za evropsko in varnostno politiko ter Aleksandra Petrovič z Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Uvodna teza razprave je bila jasna: vplivanje zunanjih akterjev ni več občasno, ampak stalno, vse bolj sofisticirano in razpršeno po več domenah hkrati.

Turnbull je hibridne grožnje opisala kot usklajeno delovanje, ki preči več področij in praviloma poteka v sivi coni pod pragom konvencionalne vojne. Po njenem ne gre za izolirane kibernetske napade ali ločene informacijske operacije, ampak za poskuse državnih in vse pogosteje tudi nedržavnih akterjev, da spodkopavajo države, družbe in demokracije.

Kot primere je navedla Iran, ki naj bi za napade na disidente uporabljal organizirane kriminalne skupine, Rusijo z njenimi sabotažami, političnim vmešavanjem, kupovanjem glasov in mobilizacijo nasilnih protestov, ter kitajsko aktivnost v gospodarski domeni. Ključna težava je po njenem pripisovanje odgovornosti, saj hibridni akterji svoje sledi pogosto namerno prikrivajo.

Martha Turnbull, direktorica (COI), Evropski center odličnosti za zoperstavljanje hibridnim grožnjam (Hybrid CoE). Foto: Trivelis

Zinkanell je razpravo postavil v širši zgodovinski okvir. Poudaril je, da hibridne grožnje niso povsem nov pojav, saj je že Sun Tzu govoril o tem, da je najvišja oblika vojskovanja premagati nasprotnika brez boja. Novo je okolje, v katerem se ta logika danes uporablja. Digitalna infrastruktura je postala temelj vsakdanjega življenja, kibernetska domena brez sodobne tehnologije sploh ne bi obstajala, raven agresivnosti pa se je po letu 2022 izrazito povečala. Največja sprememba je zato po njegovem kombinacija obsega, intenzivnosti in odvisnosti evropskih družb od digitalnih sistemov.

Petrovič je iz slovenskega vidika poudarila, da se je treba pripravljati na vse oblike hibridnih aktivnosti, saj je področje zaradi tehnološkega razvoja praktično neomejeno. Po njenem ni smiselno obravnavati posameznih hibridnih aktivnosti ločeno, ker so praviloma sinhronizirane, sočasne in razpršene po več domenah. Zato je kot nujen pristop izpostavila večdomensko delovanje in medsektorsko koordinacijo. Opozorila je, da analize trendov kažejo večjo izpostavljenost nekaterih domen, ob tem pa omenila pomen AI-generirane grožnje.

Michael Zinkanell, direktor, Avstrijski inštitut za evropsko in varnostno politiko. Foto: Trivelis

Eden osrednjih poudarkov panela je bil, da hibridni akterji ne iščejo nujno ene same šibke točke, ampak analizirajo celoten sistem. Turnbull je pri tem predstavila pristop Hybrid CoE, ki sodelujočim državam pomaga razumeti ranljivosti v lastnih družbah. Po njenem je mogoče sklepati, da podobno razmišljajo tudi nasprotniki: preučujejo družbo, iščejo ranljivosti in nato kombinirajo različne taktike. Kot jasen primer večdomenskega delovanja je navedla Moldavijo, kjer vplivanje na volitve ni bilo omejeno na informacijski prostor, ampak je vključevalo nezakonito financiranje, kupovanje glasov, plačevanje protestnikov, kibernetske napade, grožnje voliščem in pritisk na diasporo.

Zinkanell je pojasnil, da v Avstriji uporabljajo model Hybrid CoE in ga prilagajajo nacionalnim potrebam. Pri tem je posebej izpostavil razvoj merljivih kazalnikov za ocenjevanje hibridnih groženj. Po njegovem je ena temeljnih težav prav merjenje: mogoče je oceniti pot balistične rakete, precej težje pa je izmeriti napad na zaupanje ljudi, politično razpravo ali družbeno kohezijo. Zato poskušajo hibridne napade narediti bolj oprijemljive z analitičnimi metodami, podatki in pragovi, ki bi pomagali določiti, kdaj je ogrožena nacionalna varnost.

Petrovič je kot pomembne omenila mehanizme obrambnega načrtovanja, kriznega odzivanja in odločanja, pa tudi vključevanje zasebnega sektorja, zlasti na področju kritične infrastrukture, bistvenih storitev in gospodarskih subjektov, pomembnih za obrambo države. Kot nadaljnji korak je omenila možnost posebne zakonodaje za hibridne grožnje, ob tem pa poudarila pomen pristopa celotne vlade in celotne družbe.

Aleksandra Petrovič, vodja sektorja za nove izzive, Direktorat za obrambne zadeve, Ministrstvo za obrambo RS. Foto: Trivelis

Razprava se je večkrat vrnila k vprašanju, kaj je v hibridnem okolju sploh treba braniti. Zinkanell je pri tem uporabil širše razumevanje suverenosti: država ni samo ozemlje, ampak tudi prebivalstvo ter upravni in politični sistem. V hibridni domeni so zato napadeni tudi volitve, javne storitve, institucije in odnos med državljani ter državo. Turnbull je cilje hibridnih akterjev opisala kot spodkopavanje demokracij, mednarodnega reda ter organizacij, kot so EU, NATO in OZN. Skupna tarča so demokratična družba, zaupanje v vlade in sposobnost držav, da sprejemajo odločitve.

Pomemben del razprave je bil namenjen tudi notranjim akterjem, ki lahko širijo tuje narative, zavestno ali nezavedno. Zinkanell je predstavil avstrijski primer, povezan z volitvami leta 2024. Avstrijsko notranje ministrstvo je v javnem poročilu opredelilo več ruskih dezinformacijskih narativov, njegov inštitut pa je nato analiziral, koliko domačih političnih akterjev te narative reproducira v avstrijskem parlamentu. Dodal je tudi, da ni nujno, da politiki takšne narative širijo zavestno ali kot plačani agenti; pogosto jih lahko prevzamejo, ne da bi razumeli njihov izvor.

Trivelis

Umetna inteligenca je bila predstavljena kot dejavnik, ki lahko hibridne grožnje močno pospeši. Petrovič je opozorila, da nevarnost ni samo v umetnem širjenju dezinformacij, ampak tudi v personaliziranem prepričevanju in ustvarjanju lažnega občutka družbenega soglasja. Turnbull je omenila tveganje, da lahko veliki jezikovni modeli reproducirajo propagandne narative, posebej kadar so ti dovolj razširjeni v podatkovnem okolju. Opozorila je tudi na modele pod vplivom avtoritarnih držav in na agentno AI, ki bi lahko skoraj samostojno vodila dezinformacijsko kampanjo: ustvarila narativ, ga razširila, analizirala učinek in ga sproti prilagajala. Zinkanell je dodal primer deepfake videa Volodimirja Zelenskega z začetka ruske invazije na Ukrajino, ki je sporočal, naj vojaki odložijo orožje. Po njegovem ta primer pokaže, kako lahko nekonvencionalno sredstvo podpira konvencionalni vojaški cilj.

Pri odzivu so se govorci strinjali, da popolna atribucija ne sme biti edini pogoj za ukrepanje. Turnbull je opozorila, da so hibridne grožnje namenoma oblikovane tako, da otežijo ugotavljanje odgovornosti. Petrovič je pojasnila, da brez jasne atribucije ni mogoče uporabiti specifičnih ukrepov, kot so sankcije, vendar ostajajo na voljo stabilizacijski ukrepi, javne izjave, diplomatska orodja, okrevanje in blaženje posledic. Zinkanell je dodal, da se pri preventivi ni smiselno preveč ujeti v iskanje akterja, saj je za odpornost ključen predvsem učinek napada na družbo.

Katja Geršak, vodja Trivelis Inštituta. Foto: Trivelis

V sklepnem delu se je razprava osredotočila na mejo med mirom in vojno. Petrovič je poudarila, da je danes bolj smiselno govoriti o kontinuumu med mirom, napetostjo, krizo in vojno, pri čemer hibridne grožnje običajno ostajajo tik pod pragom oboroženega napada. Zinkanell je opozoril, da že sama negotovost, ali smo v miru ali vojni, razkriva ranljivost demokratičnih družb. Turnbull je stališče Hybrid CoE povzela z oceno, da hibridne grožnje sedijo pod ravnjo konvencionalne vojne, nekje med vojno in mirom.

Zaključek panela je bil trezen: demokratične države ne morejo in ne smejo odgovarjati z nedemokratičnimi ali nezakonitimi sredstvi. Turnbull je dodala, da je cilj oteževanje delovanja hibridnim akterjem z odpornostjo, komunikacijo, kritičnim mišljenjem ter digitalno, AI in medijsko pismenostjo. Na vprašanje, katero sposobnost je treba nujno razviti v prihodnjih letih, so se odgovori zbrali okoli iste osi: več čezmejne izmenjave informacij, boljša povezava med analizo in ukrepanjem ter skupna situacijska slika, preden razpršeni signali prerastejo v krizo.