Celostna obramba v času dronov: Slovenska nuja, ne izbira

Predstava o dronih kot orodju skoraj kirurške natančnosti se je v Ukrajini hitro izkazala za neustrezno. Zračno bojevanje se ne razvija v smeri posameznih natančnih napadov, ampak v smeri sistematične množične rabe, kjer je učinek rezultat akumulacije poskusov. Droni so postali potrošni del bojišča. Njihova vrednost se ne meri na ravni posamezne misije, temveč na ravni celotnega cikla uporabe, izgube in nadomeščanja.

Ta logika je jasno razvidna iz rednih analiz zračnega prostora, ki jih pripravlja Kyiv Dialogue. Serija Ukraine Air War Monitor v zadnjih mesecih dosledno opisuje zračni prostor kot okolje zasičenja, v katerem droni delujejo v valovih. Napadi niso strukturirani kot izolirani dogodki, postanejo ponavljajoči se paketi, katerih cilj je ohranjati stalni pritisk na obrambo. Tudi visoke stopnje prestrezanja v takšnem okolju ne pomenijo, da je zračni prostor stabilen. Z večanjem števila poslanih dronov narašča tudi verjetnost, da del sistema doseže učinek, bodisi nad vojaškimi cilji bodisi nad infrastrukturo.

Posamezen dron ima v tem sistemu omejeno pričakovano življenjsko dobo. Njegova izguba ne predstavlja operativnega problema, temveč normalen del procesa. Ukrajinske analize zato dronsko bojevanje obravnavajo skozi vprašanja ritma, kapacitete in vzdržljivosti. Koliko platform je mogoče hkrati uporabiti. Kako hitro se lahko nadomestijo izgube. Kako dolgo je mogoče ohranjati pritisk brez padca učinkovitosti. Te spremenljivke skupaj določajo realni učinek dronov na bojišču.

Takšen pristop razkriva širšo spremembo narave vojskovanja. Droni v Ukrajini delujejo kot industrijski sistem, ne kot zbirka individualnih tehnoloških rešitev. Rezultat nastaja postopno, skozi statistiko in ponavljanje. Odločilna prednost se zato ne gradi na ravni posamezne platforme, ampak na ravni organizacije, proizvodnje in sposobnosti dolgoročnega vztrajanja in postane resna veja logističnega načrtovanja.

Roji so učinkoviti

Drugi del ukrajinske izkušnje se začne pri številkah, ker prav te razkrijejo dejansko naravo dronskega bojevanja.  Te številke je mogoče postaviti precej natančneje, saj jih think-tank Ośrodek Studiów Wschodnich v svoji analizi tudi razčleni na raven dejanske porabe. Po ocenah OSW ena ukrajinska brigada v povprečju porabi več sto FPV (First-Person-View)-dronov na mesec, pri čemer so realne potrebe bistveno višje in se približujejo okoli 2.500 FPV-dronom mesečno na brigado. Ta razkorak med trenutno uporabo in ocenjenimi potrebami kaže, da tudi zelo visoka stopnja uporabe še ne dosega operativnega optimuma, ki ga narekuje intenzivnost bojev in stopnja izgub.

Na ravni celotne države to vodi v proizvodne številke, ki presegajo vse predvojne predstave o brezpilotnih sistemih. Po ocenah OSW je Ukrajina v letu 2024 proizvedla približno 2,2 milijona brezpilotnih letal različnih tipov. Za leto 2025 analitiki pričakujejo, da bo skupna proizvodnja presegla 4,5 milijona enot, pri čemer naj bi več kot dva milijona predstavljali FPV-droni. Gre za podvojitev obsega v enem letu, kar odraža prehod v industrijski način vojskovanja, kjer je količina ključni operativni dejavnik.

Takšna rast je neposredno povezana s proračunskimi odločitvami. Ukrajinska država je za leto 2025 za nakup domače proizvedenih dronov namenila rekordnih 775 milijard grivn, kar pomeni približno 18,5 milijarde ameriških dolarjev. K temu je bil konec julija 2025 z dopolnilom proračuna dodan še dodatni paket v višini 216 milijard grivn oziroma okoli pet milijard dolarjev. Skupni znesek, namenjen skoraj izključno domači proizvodnji brezpilotnih sistemov, jasno kaže, da droni niso več obrobna postavka, so pa tako postali eden osrednjih elementov obrambne porabe.

Učinkovitost je zelo odvisna od tarč in elektronskega bojevanja

Pomembno je poudariti, da  učinkovitost FPV-napadov ne pomeni zgolj fizičnega zadetka tarče. Učinek se meri širše: z uničenjem, z daljšo onesposobitvijo ali s prisilo k umiku, prekinitvi delovanja ali razkritju položaja. Prav ta razlika med zadetkom in dejanskim učinkom je ključna za razumevanje statistike dronskega bojevanja.

Ukrajinske ocene učinkovitosti FPV-napadov izhajajo iz neposrednih bojnih izkušenj in iz razmerja med porabo sredstev ter dejanskim učinkom na cilju. Po operativnih ocenah, ki jih povzemajo ukrajinski vojaški viri, se delež FPV-napadov, ki privedejo do merljivega taktičnega učinka, praviloma giblje med 20 in 40 odstotki. Ta razpon ne pomeni zgolj, ali je dron fizično dosegel tarčo, ampak ali je napad povzročil uničenje ali vsaj resno onesposobitev cilja, ki vpliva na nadaljnje delovanje enote. Ukrajinski poveljniki pri tem izrecno ločujejo med zadetkom in nevtralizacijo, pri čemer je slednja bistveno redkejša, zlasti pri trših tarčah.

To operativno izhodišče se ujema z ugotovitvami analize, ki jo je ustvaril Ośrodek Studiów Wschodnich. OSW ugotavlja, da se je tehnična natančnost ukrajinskih dronov od leta 2022 do leta 2024 izboljšala z okoli 30 na približno 70 odstotkov, kar pomeni, da več dronov doseže terminalno fazo napada. Kljub temu 60 do 80 odstotkov FPV-napadov ne privede do uničenja tarče. Razlika med izboljšano natančnostjo in omejenim učinkom izhaja iz dveh sistemskih dejavnikov: oklepne zaščite ciljev in obsežne uporabe elektronskega bojevanja. OSW za leto 2024 navaja oceno, da je bilo zaradi motilcev nevtraliziranih do 75 odstotkov vseh dronov, ki sta jih uporabljali obe strani v konfliktu. Torej veliko dronov ne pride do tarč, tisti, ki pa pridejo, še vedno niso uspešni, saj prihaja do motenj in pasivne ter aktivne obrambe v terminalni fazi napada.

Ukrajinske strokovne analize to sliko dodatno razčlenjujejo na taktični ravni. Študija Countering FPV Drones: Insights from Ukraine’s Combat Experience, ki so jo pripravili raziskovalci z Inštituta Nacionalne garde Ukrajine in Dniprovskega državnega inštituta za notranje zadeve, opisuje dejansko rabo FPV-dronov na fronti in posledice za učinkovitost napadov. Avtorji navajajo, da nasprotnik pri napadih na pomembnejše cilje pogosto uporablja tri do deset FPV-dronov zaporedoma, v časovnem oknu 10 do 60 minut, prav zato, ker posamezen napad redko zagotovi uničenje. Takšna raba FPV-dronov je prilagoditev na dejstvo, da je verjetnost popolne nevtralizacije z enim udarcem nizka.

Študija posebej izpostavlja razliko med mehkejšimi in oklepljenimi cilji. Proti pehoti, logističnim vozilom in odprtim položajem je verjetnost učinkovitega zadetka bistveno višja. Pri oklepnih vozilih FPV-dron pogosto povzroči le lokalno poškodbo, izgubo mobilnosti ali začasno izločitev iz boja, ne pa popolnega uničenja. To potrjuje tudi podatek, da se FPV-napadi pogosto uporabljajo kot del širšega zaporedja, v katerem sledijo artilerijski udari ali dodatni dronski napadi, namenjeni izkoriščanju že ustvarjenih ranljivosti.

Omejena učinkovitost proti oklepljenim ciljem izhaja tudi iz fizikalnih omejitev FPV-dronov. Majhna masa bojne glave, improvizirana kumulativna polnjenja in dodatne zaščite, kot so mreže in reaktivni elementi, pogosto zadostujejo, da zadetek ne povzroči takojšnje nevtralizacije. Številke zato odražajo realne tehnične meje, ne napačne rabe sistema.

Ukrajinske spletne strani, ki, kot trdijo, sledijo različnim enotam, ki se borijo z droni, kažejo na podobne statistike. Prav tako je pomembno poudariti, kadar spremljamo OSINT strani, da se na njih večinoma pojavljajo uspešni napadi - neuspešne vidimo redko. To je očitno, če spremljamo posnetke skupine K-2 – večinoma gre za uspešne napade, a v primeru težje oklepljenih tarč, ali ko prihaja do odvračanja aktivnih napadov, se število dronov drastično povečuje.

Posamezen FPV-napad je lahko taktično neuspešen, če ne uniči tarče, hkrati pa operativno učinkovit, če sproži premik enote, razkrije položaj ali prisili nasprotnika v uporabo obrambnih sredstev. V dronskem bojevanju se uspeh zato ne sešteva po posnetkih, ampak po spremembah v vedenju in razporeditvi nasprotnika.

Zelo malo dronov je uspešnih, a številke zmagujejo

Ko se učinkovitost posameznega FPV-napada giblje v razponih, ki zahtevajo ponavljanje, se težišče premakne na tri področja: stabilnost povezave, terminalno vodenje in organizacijo napadov. Ukrajinske izkušnje, povzete v študiji Countering FPV Drones: Insights from Ukraine’s Combat Experience, opisujejo napade kot zaporedja, v katerih nasprotnik na pomembnejše cilje pogosto pošlje več dronov v kratkem časovnem oknu, pri čemer se učinek gradi skozi kumulacijo poskusov in izrabo trenutkov, ko obramba naredi napako ali se preobremeni. 

Takšen vzorec neposredno ustvarja povpraševanje po tehnologijah, ki zmanjšujejo "odpad" v zadnjih sekundah leta in povečujejo verjetnost, da dron pride do cilja v stanju, ki omogoča dejanski učinek.

Slika iz zračnega prostora, ki jo v zadnjih mesecih ponuja Ukraine Air War Monitor, kaže, da količina sama po sebi ne zagotavlja učinka, hkrati pa naraščanje števila napadov sistematično povečuje število prebojev. Januarja 2026 je poročilo zabeležilo 83-odstotno presrezanje ruskih dronov, kljub temu je skozi obrambo prišlo približno 750 dronov v enem mesecu. Decembra 2025 je bila stopnja neuspešnosti 81 odstotkov, uspešnih dronov 987. V takšnem okolju se logika "valov" prevede v stalno obremenjevanje senzorjev, posadk in zalog zračne obrambe, pri čemer del napadalnih paketov skoraj vedno najde pot do ciljev. Razmerje uspeha se zato ne gradi na ravni posameznega drona, ampak na ravni serij, nočnih ciklov in vzdrževanega tempa.

OKVIR: Brezpilotni letalniki so odgovorni za uničenje skoraj 85 % sovražnikovih vojaških ciljev na fronti in za 70–80 % ruskih žrtev (OSW).

KSE Institute to dinamiko postavi še širše. Njihovo poročilo navaja, da je bilo do leta 2025 z FPV napadenih 80–85 odstotkov tarč na prvi liniji, poleti 2025 pa vsaj 215.000 napadov v enem obdobju. To pomeni, da tudi razmeroma zmeren delež "popolnih" nevtralizacij na misijo v absolutnih številkah ustvari velik operativni učinek. V istem okviru KSE kot prioritete izpostavi komunikacije, ki vzdržijo elektronsko bojevanje, navigacijo brez GPS z inertialnimi sistemi in optičnim prepoznavanjem ter več avtonomije v terminalni fazi. Vse tri usmeritve napadajo isti problem: preveč misij odpove tik pred ciljem ali ne doseže dovolj natančnega terminalnega pristopa za odločilen učinek, zlasti pri oklepljenih tarčah.

Neodvisne vojaške analize to potrjujejo s poudarkom na prilagajanju Rusije in Ukrajine. ISW v operativnih ocenah redno izpostavlja poskuse povečanja odpornosti dronov na motenje, vključno z omembo sistemov, ki so "odporni na elektronske motilce", in taktično uporabo valov, ki kombinirajo več sredstev. V tem okviru se pojavi še ena pomembna linija razvoja: kanali vodenja, ki se izognejo radijskim povezavam. CSIS v analizi Russia’s Grinding War in Ukraine izpostavlja uporabo dronov, ki obidejo elektronsko motenje, kar se v praksi veže na širitev z vodenjem z optičnimi kabli in drugimi pristopi, ki premagujejo nasprotnikovo elektronsko bojevanje.

Ukrajinska študija opisuje operativno posledico teh trendov: obramba poskuša prekiniti verigo med operaterjem in dronom, napad poskuša ohraniti funkcionalnost v zadnjih stotinah metrov leta, obe strani pa prilagajata taktike, da ustvarita kratka okna preboja.

Izkušnje za Slovenijo

Ukrajinska izkušnja kaže, da se na dronsko bojevanje ne moremo pripraviti z nakupom omejenega števila "naprednih" sistemov ali s pilotnimi projekti. Priprava pomeni prilagoditev celotnega obrambnega ekosistema, od doktrine in usposabljanja do proizvodnje, logistike in regulacije. Za manjše države, kot je Slovenija, je ta lekcija še posebej relevantna, ker si iluzije o tehnološki eleganci brez mase preprosto ne moremo privoščiti.

Prvi korak je doktrinalen. Droni ne smejo ostati ločena niša ali eksotična zmogljivost, ampak morajo postati sestavni del osnovnega načrtovanja obrambe. To pomeni razumevanje, da bodo v morebitnem konfliktu izpostavljeni visoki stopnji odpada in da se njihova učinkovitost meri v serijah, ne v posameznih nalogah. Slovenija bi morala dronske zmogljivosti obravnavati podobno kot artilerijsko strelivo ali komunikacijsko opremo: kot potrošno sredstvo, ki zahteva stalno obnovo, vaje in prilagajanje.

Drugi korak je industrijski in logistični. Ukrajina je pokazala, da je odločilna prednost v sposobnosti hitre proizvodnje in nadomeščanja izgub. Za Slovenijo to ne pomeni gradnje tovarn v ukrajinskem obsegu, pomeni pa vzpostavitev domačega ekosistema dobaviteljev, sestavljalcev in serviserjev, ki lahko v kriznih razmerah hitro povečajo proizvodnjo. Ključno je tudi razumevanje odvisnosti od globalnih dobavnih verig, zlasti pri komponentah iz Azije, in pravočasno iskanje alternativ.

Tretji korak je obrambna proti-dronovska zmogljivost. Analize iz Ukrajine jasno kažejo, da elektronsko bojevanje in pasivni protiukrepi nevtralizirajo večino dronov. Države, ki se osredotočajo zgolj na uporabo dronov, brez hkratnega vlaganja v zaznavanje, motenje in zaščito lastnih enot, ustvarjajo nevarno asimetrijo. Slovenija bi morala razvoj proti-dronovskih zmogljivosti obravnavati kot enakovreden del dronskega programa, ne kot dodatek.

Četrti element je človeški dejavnik. Množična raba dronov zahteva veliko število usposobljenih operaterjev, tehnikov in analitikov, ki razumejo omejitve tehnologije in znajo delovati v motenem okolju. To pomeni prilagoditev vojaškega izobraževanja, vključevanje rezervne sestave in tesnejše sodelovanje s civilnim tehnološkim sektorjem, kjer so številna znanja že prisotna.

Ukrajinska izkušnja tako za Slovenijo in podobne države pomeni jasno sporočilo. Priprava na prihodnje bojevanje z droni ni vprašanje ene nabave ali ene reforme. Gre za dolgoročen proces, v katerem je treba sprejeti realnost nizke učinkovitosti posameznega napada in graditi sistem, ki lahko kljub temu deluje.