Potreben miselni preobrat: kako okrepiti varnost, odpornost in obrambo v Evropi

Evropski varnostni prostor se v zadnjih letih spreminja hitreje kot kadarkoli po koncu hladne vojne. Ruska agresija proti Ukrajini je sprožila največji oboroženi konflikt na evropskih tleh po drugi svetovni vojni in hkrati odprla vprašanje, kako evropske družbe razumejo lastno varnost. Na dogodku "Ready for a mindshift? How to make our countries more resilient", ki so ga v Ljubljani organizirali Nemško veleposlaništvo, Fakulteta za družbene vede in Evro-atlantski svet Slovenije, je razprava potekala prav okoli tega razkoraka: med hitro spreminjajočo se geopolitično realnostjo in zaznavo varnostnih tveganj v evropskih družbah.

Percepcija groženj zaostaja za realnostjo

Podatki raziskave Eurobarometer kažejo, da velik del evropskih državljanov ne zaznava neposredne varnostne grožnje. V Avstriji in na Hrvaškem velik delež prebivalstva ocenjuje, da njihova država ni ogrožena. Še izrazitejši je primer Slovenije, kjer 45 odstotkov vprašanih meni, da država ni pod varnostno grožnjo. Za primerjavo: v Nemčiji tako meni 23 odstotkov vprašanih.

Podobno razdeljeno je slovensko javno mnenje tudi pri vprašanju obrambnih izdatkov. Približno tretjina državljanov ocenjuje, da država za obrambo namenja preveč sredstev, tretjina meni, da so izdatki ustrezni, tretjina pa podpira njihovo povečanje. Po podatkih raziskav 27 odstotkov Slovencev ocenjuje, da vlada za obrambo porabi preveč sredstev. Takšna razdeljenost kaže na razmeroma nejasno predstavo o varnostnih tveganjih in vlogi obrambnih politik.

Po ocenah številnih strokovnjakov je takšna percepcija v precejšnjem neskladju z varnostnimi ocenami evropskih in zavezniških institucij, ki opozarjajo na dolgoročne spremembe v strateškem okolju.

Rusija dolgoročno krepi vojaške zmogljivosti

Na te spremembe je opozoril generalpodpolkovnik Andre Bodemann, namestnik poveljnika združenega operativnega poveljstva nemške vojske (Bundeswehr). Po njegovih besedah se je evropsko varnostno okolje v zadnjih letih bistveno preoblikovalo. "Varnostna situacija se je temeljito spremenila. Rusija ne bo prenehala graditi strateških možnosti proti zvezi NATO, tudi če bi se mir v Ukrajini vzpostavil že danes."

Po njegovih ocenah Rusija načrtuje povečanje oboroženih sil na približno 1,5 milijona vojakov, hkrati pa se je velik del gospodarstva že preusmeril v vojno proizvodnjo. "Po ocenah obveščevalnih služb bo Rusija do leta 2029 sposobna uspešno voditi vojno proti zvezi NATO," je poudaril Bodemann.

Ob tem je opozoril tudi na notranje politične procese v Rusiji. Zatiranje politične opozicije, mobilizacija javnega mnenja v podporo vojni in legitimacija konflikta s strani nekaterih verskih institucij ustvarjajo okolje, v katerem se vojaška mobilizacija povezuje s širšo politično strategijo države.

Nemčija kot logistično središče evropske obrambe

Ena od ključnih tem razprave je bila tudi logistika morebitne obrambe Evrope. Zaradi svoje geografske lege ima Nemčija posebno vlogo v obrambnih načrtih zavezništva. V primeru krize na vzhodnem krilu NATO bi lahko skozi Nemčijo potovalo do 800.000 zavezniških vojakov, namenjenih okrepitvi držav na vzhodu Evrope.

Takšen scenarij zahteva bistveno več kot zgolj vojaško pripravljenost. V logistično verigo bi bili vključeni transportni sistemi, infrastruktura, zdravstveni sistem, industrija in rezervne sile. Po besedah Bodemanna obramba države presega okvir vojaških struktur in zahteva široko sodelovanje med državnimi institucijami, gospodarstvom in civilno družbo. Evropska obramba se tako vse bolj razume kot celovit družbeni projekt, ki vključuje vojaške, gospodarske in civilne zmogljivosti.

Hibridne grožnje postajajo vsakdan

Varnostni izzivi se danes pojavljajo v številnih oblikah, ki presegajo tradicionalno razumevanje vojaških konfliktov. Vedno večjo vlogo imajo tako imenovane hibridne grožnje, med katere sodijo dezinformacijske kampanje, kibernetski napadi, vohunjenje ter različne oblike sabotaž. Po besedah Bodemanna število takšnih incidentov narašča, hkrati pa postajajo operacije vse bolj kompleksne. Tarča napadov pogosto ni več zgolj vojska, ampak tudi kritična infrastruktura, vključno z energetskimi sistemi, vodovodnimi omrežji in transportno infrastrukturo.

"Takšni incidenti postajajo nekaj običajnega," je opozoril Bodemann, "vendar to ne bi smelo postati normalno." V številnih primerih neposredno pripisovanje odgovornosti ni enostavno, analitiki pa pogosto ocenjujejo predvsem, kdo ima od takšnih dejanj strateško korist. Pri številnih incidentih se kot možni akter omenja Rusija.

Slovenski paradoks

Prof. dr. Jelena Juvan, predavateljica na Katedri za obramboslovje Fakultete za družbene vede, je opozorila na poseben paradoks slovenskega prostora. V času, ko Evropa doživlja največji oboroženi konflikt po drugi svetovni vojni, slovenski državljani zaznavajo razmeroma nizko stopnjo varnostne ogroženosti. Raziskave javnega mnenja kažejo podobne rezultate kot evropske raziskave. Ko so bili vprašani o vojni v Ukrajini, je približno 70 odstotkov vprašanih odgovorilo, da bi bilo treba vojno čim prej končati, ne pa povečevati vojaška pomoč Ukrajini.

Po koncu hladne vojne so številne evropske države več desetletij uživale tako imenovano "mirovno dividendo". Zmanjševanje obrambnih izdatkov in osredotočenost na gospodarski razvoj sta postala prevladujoča politična paradigma. To obdobje se po oceni številnih analitikov končuje. Juvan je poudarila, da bo tudi v Sloveniji potreben pomemben premik v razmišljanju o varnosti. "V Sloveniji moramo preiti iz miselnosti mirovne dividende v miselnost odpornosti."

Ob tem je opozorila, da varnost ne more biti razumljena kot naloga enega sistema ali ene institucije. Odpornost zahteva širši družbeni okvir, v katerem sodelujejo država, gospodarstvo in posamezniki. Hkrati pa odpornost sama po sebi ne zadostuje. Družba, ki razvija zgolj sposobnost prilagajanja na krize, ne da bi hkrati gradila tudi obrambne zmogljivosti, lahko prenese pritisk, težje pa ga učinkovito odvrača. Kolektivna obramba zato deluje le, ko vse države članice prispevajo zmogljivosti in prevzamejo odgovornost za skupno varnost.

Poseben izziv za male države

Profesor Iztok Prezelj, vodja Obramboslovnega raziskovalnega centra na Fakulteti za družbene vede, je opozoril, da so spremembe v varnostnem okolju za majhne države pogosto še bolj zahtevne. Majhne države so v obdobjih geopolitične nestabilnosti praviloma bolj ranljive, saj imajo omejene vojaške, gospodarske in politične zmogljivosti za samostojno odzivanje na krizne razmere. Pomemben del teh izzivov predstavlja tudi informacijski prostor. "Dezinformacije so boj narativov in boj za prihodnost," je poudaril Prezelj. Po njegovem mnenju je potreben širši miselni premik na več ravneh družbe.

Prva raven je javna percepcija. Ključno vprašanje je, ali so državljani pripravljeni braniti svojo državo in kako razumejo varnostna tveganja, vključno z možnostjo širše vojaške eskalacije. Druga raven so vrednote. Evropski projekt je desetletja temeljil predvsem na mehki moči – diplomaciji, ekonomskem sodelovanju in normativnem vplivu. V zadnjih letih se v evropsko politiko ponovno vrača tudi pomen vojaške moči kot elementa stabilnosti in odvračanja. Tretja raven je ponovno odkrivanje pomena samoobrambe kot legitimnega in nujnega dela državne suverenosti.

Prihodnost vojne: kombinacija starega in novega

Tehnološki razvoj v zadnjih letih hitro spreminja tudi način vojskovanja. Po besedah Andreja Bodemanna izkušnje iz Ukrajine kažejo, da sodobni konflikti združujejo elemente tradicionalnega in tehnološko naprednega bojevanja. "Kar vidimo v Ukrajini, je kombinacija elementov prve svetovne vojne in vojne prihodnosti." 

Na eni strani se na bojišču ponovno pojavljajo značilnosti industrijskega vojskovanja, kot so bojevanje v jarkih, obsežna uporaba artilerije. Na drugi strani pa hitro raste pomen novih tehnologij, zlasti dronov, robotike, satelitskih sistemov in digitalnih komunikacijskih platform. Takšna kombinacija zahteva bistveno širši pristop k obrambi. Poleg klasičnih vojaških zmogljivosti postajajo ključne tudi tehnološke inovacije, razvoj obrambne industrije in sposobnost hitrega prilagajanja novim oblikam bojevanja.

Bodemann je poudaril tudi pomen jedrskega odvračanja, ki ostaja ključni element evropske varnosti. "Jedrska zmogljivost v Evropi je najpomembnejši dejavnik odvračanja." Hkrati pa ostaja ključno tudi transatlantsko zavezništvo. Združene države Amerike so še vedno temelj evropskega sistema odvračanja. Po Bodemannovih besedah ameriški voditelji že več let poudarjajo isto sporočilo: Evropa mora prevzeti večjo odgovornost za lastno varnost. Kljub temu pa je za evropsko varnost ključnega pomena, da ZDA ostanejo trdno vključene v sistem NATO.  

Potreben družbeni premik

Osrednje sporočilo razprave je bilo jasno: Evropa se mora prilagoditi novim varnostnim razmeram. To pomeni več vlaganja v obrambo, večjo odpornost družb in večjo pripravljenost držav na krizne razmere. Toda sprememba mora biti tudi kulturna in družbena. Varnost ni nekaj, kar obstaja samo po sebi ali kar zagotavljajo drugi. Je rezultat skupnih prizadevanj države, institucij in družbe. Evropske države bodo zato morale razviti novo razumevanje varnosti, ki temelji na aktivni odgovornosti, pripravljenosti in zavedanju, da mir in stabilnost nikoli nista trajno zagotovljena.