Iran: asimetrična vojna in evropska ranljivost

Po izbruhu vojne med Iranom ter ZDA in Izraelom so analitiki začeli ocenjevati potek konflikta glede na razmere vojaških zmogljivosti in dosedanje izkušnje z iransko strategijo odvračanja. 

Analize so že pred spopadom opozarjale, da bo Iran skušal svojo klasično vojaško šibkost kompenzirati z množično uporabo raket, dronov in drugih asimetričnih sredstev. Pri IISS so že junija lani zapisali, da je izraelski napad razkril "kritične slabosti" iranske širše vojaške strategije, obenem pa opozorili, da ima Iran še vedno dovolj zmogljivosti za nadaljnje udare, predvsem prek raket in drugih asimetričnih sredstev. Tudi pri CSIS so ob začetku širšega spopada poudarili, da bo "najverjetnejši odgovor" Irana v obliki "ognjenih udarov" oziroma kombinacije balističnih in manevrirnih raket ter valov dronov. Osnovna predpostavka vojne je bila zato jasna: Iran morda ne more prevladati v simetričnem vojaškem spopadu, lahko pa nasprotniku povzroči dovolj bolečine, da vojna postane širši strateški problem.   

1. Vojaška učinkovitost Irana na bojišču je bila slabša od začetnih pričakovanj 

Prvi ključni sklep je, da Iran na bojišču ni uspel ohraniti intenzivnosti in tempa, ki bi lahko dolgoročno spremenila vojaško ravnotežje. Čeprav so zahodne analize pred začetkom vojne predvidevale možnost dolgotrajnejših raketnih in dronskih valov, se je pokazalo, da je bila iranska sposobnost izstreljevanja razmeroma hitro degradirana pod pritiskom natančnih ameriško-izraelskih zračnih napadov. 

Po javnih navedbah ameriškega vojaškega vrha je bilo zadetih več tisoč ciljev, predvsem raketni položaji, logistična skladišča, brezpilotni sistemi in pomorska infrastruktura. Načelnik združenega štaba oboroženih sil ZDA Dan Caine je nekaj dni po začetku bombardiranja navedel, da so se iranske izstrelitve balističnih raket glede na prvi dan spopadov zmanjšale za 86 odstotkov, izstrelitve dronov pa za 73 odstotkov, ti odstotki so se z nadaljevaljem vojne samo še izboljševali v prid ZDA. Iran je bil sposoben začetnega volumna, ne pa njegovega dolgotrajnega vzdrževanja. 

Prav tako se ameriška in izraelska zračna prevlada postopoma širi proti vzhodu Irana, ne gre pa pozabiti velikost te države. Najbolj oddaljeni deli Irana so v razdalji podobni tisti, ki je med Atenami in Londonom. Centrali del pa se razteza na podobni razdalji kot med Varšavo in Rimom – to nam da jasno sliko za kakšno ogromno operativno območje gre in zakaj Iran občasno še vedno izstreljuje rakete. Praktično nemogoče je imeti nad vsako potencialno izstrelitvijo letalo ali dron, ki bi uspešno uničil izstrelitev - četudi jo zaznajo s pomočjo senzorjev, opazovalnih dronov in hitro identificirajo z naprednimi modeli umetne inteligence, ki tarče v zelo kratkem času pošljejo v operativni center. 

Čeprav se je Iran izkazal za manj operativno vzdržljivega, kot so mnogi pričakovali; zmogljivosti za ustvarjanje neposrednega vojaškega pritiska so bile očitno bolj omejene, zlasti ob soočenju z nasprotnikom, ki ima izrazito tehnološko, obveščevalno in zračno premoč. Združene države in Izrael zaradi tehnološke premoči, obveščevalnih zmogljivosti, natančnega udarnega potenciala in zračne superiornosti nosijo očitno vojaško prednost. Vendar pa ima Iran zmožnost vojno spremeniti v drag, politično neprijeten in gospodarsko občutljiv konflikt. 

2. Asimetrično nevaren konflikt: politični in gospodarski učinek ostajata ključna 

Slabša vojaška uspešnost ne pomeni nizke strateške nevarnosti. Iran ostaja nevaren predvsem kot akter, ki lahko tudi ob vojaškem nazadovanju ustvarja politični, psihološki in gospodarski učinek. 

Analitiki opozarjajo, da je iranski raketni program predvsem instrument odvračanja skozi stroške, ne pa sredstvo za klasično vojaško prevlado. V tem smislu je izredno povedna ocena Burcu Ozcelik z RUSI, ki je ta teden dejala, da je iranska strategija "ustvariti pritisk na Washington" s tem, da razjezi zalivske države in povzroči rast cen nafte, plina in drugih surovin. To je zelo natančen opis začetnih pričakovanj. Nihče ni pričakoval, da bo Iran v tej vojni klasično premagal ZDA ali Izrael. Pričakovanje je bilo drugačno: da bo skušal konflikt premakniti iz vojaške domene v domeno stroškov, motenj, cenovnih šokov in političnega pritiska na širši Zahod. Za tak učinek ni potrebna neomejena količina izstrelkov. Dovolj je realna možnost, da določeno število raket ali dronov prebije obrambo, zadene občutljive cilje in ustvari vtis ranljivosti. 

Iran je torej kljub zmanjšanju lastnih zmogljivosti še naprej dokazoval, da lahko povzroča škodo, predvsem tam, kjer je cilj psihološki, politični ali gospodarski učinek. Reuters je 10. marca poročal, da so zalivske države objavile zelo visoke stopnje prestrezanja iranskih napadov. Združeni arabski emirati so zaznali 253 balističnih raket, od tega jih je bilo 233 prestreženih, 18 jih je padlo v morje, dve pa sta pristali na ozemlju države. Pri dronih so Emirati poročali o 1.440 zaznanih ciljih in 1.359 prestrezanjih. Katar je sporočil, da je zaznal 127 balističnih raket in prestregel 118, poleg tega pa še 63 dronov, od katerih jih je bilo 47 sestreljenih, ter sedem manevrirnih raket, ki jih je prav tako prestregel. To so številke, ki kažejo dvoje hkrati. Prvič, iranski napadi so bili dovolj množični, da jih ni mogoče odpraviti kot obrobno motnjo. Drugič, regionalna obramba je bila dovolj učinkovita, da teh napadov ni dovolila prevesti v odločilen vojaški učinek. V takem razmerju Iran ostane nevaren, vendar nevaren predvsem kot povzročitelj stroškov in negotovosti, ne kot akter, ki bi lahko s konvencionalnim ognjem obrnil tok vojne. V digitalnem okolju že nekaj posnetkov uspešnih zadetkov ustvari vtis bistveno večje ranljivosti, kot jo kažejo agregatne številke prestrezanj. 

Pomemben del tega razumevanja izhaja tudi iz ukrajinske izkušnje. Tam se je pokazalo, da lahko poceni droni izčrpavajo drage obrambne sisteme in prisilijo nasprotnika v finančno in operativno neugodno obrambno držo. Izjava Volodimirja Zelenskega, da "nihče na svetu nima dovolj raket, da bi sestrelil vse različne tipe dronov", je v tem kontekstu bistvena. 

Zelenski je marca dejal, da je Ukrajina prejela enajst prošenj držav, tudi iz Evrope, ZDA in držav v soseščini Irana, za pomoč pri sestreljevanju iranskih dronov. Dodal je, da obstaja "jasen interes" za ukrajinske izkušnje z razvojem prestreznih dronov, elektronskega bojevanja in usposabljanja za spopad z brezpilotnimi grožnjami. Ta podatek je za članek pomemben iz dveh razlogov. Prvič, potrjuje, da je bila težava predvidljiva in javno vidna še pred sedanjo vojno. Drugič, kaže, da so zavezniki opozorilo sicer slišali, niso pa ga v celoti prevedli v pravočasno operativno pripravljenost. Dronska lekcija iz Ukrajine je bila na voljo dolgo pred iransko vojno. Presenečenje zato ni v tem, da so droni postali osrednji problem, ampak v tem, da so mnoge države še vedno delovale, kot da gre za novo informacijo in jasne razlage zakaj ni bilo boljših priprav (še) nismo dobili. 

A tudi če so stopnje prestrezanja visoke, to ne pomeni popolne varnosti. Reuters je poročal, da so zalivske države prestregle velik delež iranskih izstrelkov in dronov, vendar so posamezni prodori vseeno povzročili škodo in smrtne žrtve. RUSI pravilno opozarja, da že nekaj uspešnih zadetkov lahko ustvari močan politični in družbeni učinek. V sodobni vojni psihološka zaznava ranljivosti pogosto preseže ožji vojaški pomen posameznega napada. 

3. Sodobna vojna ne poteka le na bojišču, temveč tudi v logistiki, energiji in pomorskem prometu 

Težišče konflikta je hitro prešlo iz klasičnega vprašanja zračne izmenjave v širši prostor logistike, energetike in pomorskih poti. Tu se najbolj jasno pokaže asimetrična logika iranskega delovanja. 

CSIS je to povzel zelo neposredno: "Prava vojna Irana je proti globalnemu gospodarstvu." Bistvo ni v tem, da bi Iran vojaško zlomil ZDA ali Izrael, temveč da zadene točke, ki jih svet najhitreje občuti: tankerje, pristanišča, izvozne koridorje, zavarovalne premije, komunikacijske sisteme in energetske tokove. Za Iran je torej dovolj, da pokaže sposobnost ustvarjanja tveganja v prostoru, skozi katerega običajno teče približno petina svetovne trgovine z nafto in utekočinjenim zemeljskim plinom, tudi če fizična blokada ožine sploh ne nastane. 

Najpomembnejši primer je Hormuška ožina. Po opozorilih UKMTO/JMIC je bilo tam pomorsko tveganje ocenjeno kot kritično, komercialni promet pa funkcionalno moten. Napadi na komercialne ladje, možnost miniranja, motnje navigacijskih in komunikacijskih sistemov ter visoko tveganje za nadaljnje incidente kažejo, da za ustvarjanje globalnega učinka sploh ni potrebna popolna blokada ožine. Dovolj je, da se ustvari verodostojno tveganje za promet skozi koridor, po katerem običajno teče približno petina svetovne trgovine z nafto in utekočinjenim zemeljskim plinom. 

To je osrednja lekcija te vojne: tudi akter, ki na bojišču izgublja, lahko ostane strateško nevaren, če napada prometno, energetsko in logistično infrastrukturo, od katere je odvisno delovanje širšega mednarodnega sistema. Donald Trump je med drugim že pozival zaveznice v NATO in širše, da prevzamejo breme vzdrževanja odprte Hormuške ožine - za zdaj je večina še vedno skeptična glede vojaškega spremstva, vse bolj pa je to odvisno od nevtralizacije iranskih vojaških sposobnostih blizu obale. 

4. Evropske in slovenske posledice bodo predvsem energetske, logistične in inflacijske 

Za evropske države največje tveganje ni neposredna vojaška vpletenost, temveč dolgotrajna motnja v energiji, prevozu, gnojilih in cenah. 

Podatki Evropske komisije in Eurostata kažejo, da EU ostaja izrazito energetsko uvozno odvisen prostor. Leta 2024 je uvoz predstavljal približno 57 odstotkov razpoložljive energije, pri čemer sta nafta in plin še vedno ključna stebra evropske energetske slike. Pri plinu je posebej pomemben podatek, da je LNG v drugem četrtletju 2025 predstavljal 46 odstotkov vseh uvozov plina v EU, Katar pa ostaja eden pomembnih dobaviteljev. Ker katarski LNG potuje skozi Hormuško ožino, se vsaka dolgotrajnejša motnja hitro prelije v višje evropske cene plina in ostrejšo konkurenco z azijskimi kupci. 

Pri nafti je problem podoben. Pomemben del evropskih dobav iz zalivskega prostora je neposredno ali posredno povezan s Hormuško ožino. Tudi če fizična zapora ne nastane, je že sama verodostojna možnost motenj dovolj, da se zvišajo cene nafte, zavarovanja, transportni stroški in širša geopolitična premija. To hitro deluje kot inflacijski pospeševalnik. A ne nafta ne plin nista tako pomembna, kot se zdi na prvi pogled, vsaj surovinsko je ta odvisnost od Hormuške ožine bolj problematična za Azijo, za Evropo pa cenovni, saj se, tudi drugače stabilni viri, na globalnem trgu podražijo.

Pomemben, a pogosto spregledan kanal so predvem gnojila. Evropska komisija opozarja, da EU ostaja močno odvisna od uvoza dušika, fosfatov in kalija. Reuters je že poročal, da vojna ogroža svetovne dobavne verige gnojil, kar pomeni, da lahko ob dražjem plinu in dražjem transportu Evropa dobi še dodaten pritisk na prehransko verigo in cene hrane. 

Za Slovenijo so posledice pretežno posredne, vendar zelo konkretne. Po podatkih SURS je Slovenija leta 2024 z domačimi viri pokrila 55 odstotkov energetskih potreb, celotna količina naftnih derivatov pa je bila uvožena. To pomeni, da država ni neposredno odvisna od iranskega izvoza, je pa zelo občutljiva na spremembe cen v evropskem in svetovnem prostoru. Za Slovenijo so zato najverjetnejše tri posledice: dražje gorivo in transport, višji pritisk na cene plina in energije ter zamikajoč se pritisk na cene hrane zaradi dražjih vhodnih stroškov v kmetijstvu. 

Analitiki prav opozarjajo, da višje svetovne cene nafte in plina neposredno povečujejo prihodke ruskega energetskega sektorja, saj Rusija ostaja eden največjih svetovnih izvoznikov energentov. Ko se referenčne cene dvignejo, se poveča tudi absolutni prihodek od ruskega izvoza, tudi če se nafta prodaja s popustom zaradi sankcij. Evropski voditelji so zato opozorili, da bi lahko nestabilnost na energetskem trgu dejansko okrepila fiskalni položaj Moskve in s tem posredno olajšala financiranje ruske vojne v Ukrajini. 

Energetski šok na Bližnjem vzhodu zato ustvarja paradoks za evropsko politiko do Rusije.  Če bi konflikt trajal dlje ali povzročil trajnejše motnje, bi lahko evropske države prišle v položaj, ko bi se hkrati soočale z višjimi cenami energije in političnim pritiskom za omilitev sankcij. To je razlog, da številni analitiki opozarjajo, da lahko vojna v Perzijskem zalivu – čeprav Moskva v njej ni neposredno udeležena – Rusiji geopolitično in fiskalno posredno koristi. 

Sodobni konflikti so večplastni 

Vojna med Iranom ter Združenimi državami in Izraelom potrjuje štiri širša strateška sporočila. Prvič, Iran se je na bojišču izkazal za manj učinkovitega, kot so mnogi pričakovali, saj so bile njegove vojaške zmogljivosti relativno hitro degradirane. Drugič, to ne zmanjšuje njegove nevarnosti, saj lahko z droni, raketami in napadi na občutljive točke sistema še vedno proizvaja politični in gospodarski učinek. Tretjič, sodobna vojna se ne odloča samo v neposrednem vojaškem spopadu, temveč v energiji, logistiki, zavarovanjih, ladijskem prometu in cenah. Četrtič, za Evropo in Slovenijo največje tveganje ni iranska vojaška zmaga, temveč dolgotrajno stanje motenj, ki se preliva v energijo, inflacijo, transport in prehransko varnost in slabitev varnostnega okolja v Evropi, če se Rusija finančno okrepi. 

To je tudi najpomembnejši strateški sklep za evropske države: v obdobju sodobnih konfliktov ni dovolj spremljati zgolj frontne črte. Enako pomembno je razumeti, kako hitro se lahko geopolitični šok tisoče kilometrov stran prevede v strošek za evropska gospodarstva, podjetja in gospodinjstva.