Varnost brez iluzij: Slovenija na presečišču hibridnih konfliktov

Intervju odpira temeljna vprašanja o položaju Slovenije v hitro spreminjajočem se varnostnem okolju. V času, ko se meja med mirom in vojno vse bolj briše, hibridne grožnje pa postajajo stalnica, razkorak med zaznano in dejansko varnostjo postaja ključni izziv. Prav tako analizira mite, ki še vedno oblikujejo slovensko razumevanje varnosti, opozarja na strateške slepe pege ter razgrinja, zakaj bo morala država za ohranitev suverenosti in stabilnosti bistveno bolj jasno opredeliti svojo vlogo znotraj evropske in širše mednarodne varnostne arhitekture.

1. Kako bi danes na kratko opisali varnostno okolje v Evropi – smo v novi normalnosti nestabilnosti?

Varnostno okolje v Evropi je danes del širšega procesa globalnega preurejanja, ki ne poteka po mirni poti, kot se je sprva pričakovalo. Konflikti že zdaj pomembno oblikujejo smer prihodnje mednarodne ureditve.

Evropa kot pomemben globalni akter sodeluje v tem procesu in hkrati neposredno občuti njegove posledice. Spreminja se tudi vloga transatlantskega zavezništva: njegov vojaški del ostaja funkcionalen, medtem ko je politična komponenta vse manj sposobna zagotavljati enotno strateško usmeritev.

Zaradi teh razmer Evropa vse bolj potrebuje lastno obrambno strukturo, ki bi temeljila na njenih zgodovinskih izkušnjah ali na prilagoditvi obstoječih zavezniških mehanizmov. Ključno je preseči prepričanje, da Evropa ni sposobna samostojne obrambe, saj njena zgodovina kaže nasprotno.

2. Ali se strinjate s tezo, da meja med mirom in vojno praktično izginja – in kaj to pomeni za države, kot je Slovenija? Kako se je v zadnjih desetih letih spremenilo razmerje med zaznano in dejansko varnostjo Slovenije?

Meja med mirom in vojno je v sodobnem okolju vse bolj zabrisana, vendar izkušnje iz Ukrajina in Iran jasno kažejo, da v svoji najostrejši obliki še vedno obstaja – tam, kjer se kaže kot neposredno vojaško nasilje.

Za Slovenijo to pomeni predvsem izpostavljenost manj vidnim, a stalnim oblikam ogrožanja. Čeprav ni neposredno v konfliktu, se vsakodnevno sooča s kibernetskimi napadi in drugimi nekinetičnimi pritiski, ki pa večinoma ne vplivajo na javno zaznavo ogroženosti.

Percepcijo varnosti zato še vedno oblikujejo predvsem vidni, kinetični konflikti in njihovi posredni učinki, medtem ko dejanska izpostavljenost sodobnim grožnjam ostaja v ozadju.

3. Kateri so danes ključni viri ogrožanja: klasična vojaška grožnja ali hibridne, kibernetske in informacijske operacije?

V primeru Slovenije danes prevladujejo predvsem neklasične oblike ogrožanja. Ključni viri tveganj so informacijske operacije, kibernetski napadi ter ofenzivna obveščevalna dejavnost, ki potekajo neprekinjeno in pogosto prikrito.

Klasična vojaška grožnja ostaja prisotna predvsem na ravni potenciala, vendar trenutno ne predstavlja neposredne nevarnosti. Nasprotno pa hibridne in kibernetske aktivnosti že danes konkretno vplivajo na varnostno okolje, saj lahko dolgoročno spodkopavajo stabilnost družbe, zaupanje v institucije in učinkovitost državnih sistemov.

4. Kako se v praksi pokaže pomen družbene kohezije pri soočanju s hibridnimi grožnjami – in kaj pomeni, če ta kohezija odpove?

Družbena kohezija in zaupanje sta v sodobnih konfliktih ključna elementa odpornosti države, zlasti v kontekstu informacijskih in obveščevalnih operacij. Hibridno delovanje namreč ne cilja primarno na vojaške zmogljivosti, temveč na notranjo stabilnost družbe.

Slovenija je bila v zadnjih letih predmet skrajno agresivne obveščevalne aktivnosti, povezane z Rusijo. V tem okviru je bil v Sloveniji vzpostavljen obveščevalni center, namenjen delovanju tudi širše v balkanskem in evropskem prostoru. Posebno zgovorno je, da je bila v to operacijo vključena tudi družinska dimenzija – celo mladoletni otroci obeh agentov so bili del konstrukta za prikrivanje dejanske dejavnosti. Ob razkritju primera sta bila agenta v Moskvi sprejeta kot narodna heroja, pri čemer ni prišlo do nikakršnega opravičila ali pojasnila glede odkrito agresivnega delovanja proti Sloveniji.

In vendar se v slovenskem prostoru kaže paradoks: kljub takšnim primerom v delu javnosti, politike in medijev vztraja določen delež simpatij do teh istih akterjev. Prav tu se pokaže šibkost družbene kohezije – v nezmožnosti, da bi se oblikoval jasen in enoten odnos do vprašanj nacionalne varnosti.

Ko takšen konsenz manjka, postane družba bistveno bolj ranljiva za hibridne pritiske, dezinformacije in notranjo polarizacijo, kar neposredno zmanjšuje sposobnost države za učinkovit in usklajen odziv.

5. V prispevku "Obramba kot steber odpornosti, varnosti in suverenosti Republike Slovenije" avtor dr. Igor Kotnik izpostavlja več razširjenih mitov v slovenskem prostoru – med drugim prepričanje, da je Slovenija sama po sebi varna država, da resne vojaške grožnje zanjo niso realne, da kolektivna obramba deluje skoraj avtomatično ter, da nas geopolitična umeščenost ali celo možnost nevtralnosti lahko dolgoročno zaščitita. Hkrati opozarja, da takšne predstave zmanjšujejo zaznavanje tveganj in otežujejo razvoj resne obrambne politike. Kako gledate na razširjene mite o varnosti Slovenije in kako vplivajo na pripravljenost države?

Te predstave lahko upravičeno označimo kot mite – poenostavljene razlage realnosti, ki neznano nadomeščajo z navidezno stabilnimi in pomirjujočimi predstavami. V slovenskem primeru izhajajo iz dejanskega zgodovinskega konteksta: po koncu hladne vojne je bilo varnostno okolje v Evropi realno stabilnejše, kar je omogočilo zmanjševanje oboroženih sil in obrambnih izdatkov.

Ta občutek varnosti ni bil zgolj percepcija, temveč odraz takratnega mednarodnega reda. Množične naborniške vojske so nadomestile manjše profesionalne sile, usmerjene predvsem v krizno upravljanje in mednarodne operacije, manj pa v klasično obrambo. Slovenija je pri tem sledila širšemu evropskemu trendu.

Problem nastane, ko se je ta zgodovinski občutek varnosti preoblikoval v trajen politični in družbeni narativ. Politika ga je izkoristila za zmanjševanje obrambnih proračunov, javnost pa ga je podpirala tudi po spremembi varnostnega okolja, ki jo je jasno nakazala ruska agresija na Gruzijo leta 2008.

Najbolj problematičen mit je prepričanje, da je Slovenija sama po sebi varna in da resne vojaške grožnje niso realne. To neposredno zmanjšuje pripravljenost države, saj slabi politično voljo in družbeni konsenz za vlaganja v obrambo in odpornost, zaradi česar Slovenija pomanjkljivosti še vedno nadomešča z delovanjem v mednarodnem okolju, namesto da bi sistematično krepila lastne zmogljivosti.

6. Kakšne konkretne posledice ima za Slovenijo zanašanje na prepričanje, da nas geopolitična obrobnost ščiti pred konflikti?

Prepričanje o geopolitični obrobnosti Slovenije je zavajajoče in ima lahko resne posledice za razumevanje lastne varnosti. Prostor Slovenije namreč ni obroben, temveč strateško izpostavljen. Območje Postojnskih vrat predstavlja eno ključnih geostrateških ozkih grl v južnem delu Evrope, primerljivo s Suwalskim koridorjem na severu ali Fuldsko vrzeljo v osrednjem delu celine. Takšna lega državo umešča v središče geopolitičnih interesov, ne pa na njihov rob.

Iz tega izhaja tudi omejena verodostojnost ideje o nevtralnosti. Država s takšno geostrateško pozicijo težko vzdržuje nevtralen položaj, saj njena lokacija sama po sebi generira interes drugih akterjev.

Ključna posledica je podcenjevanje potrebe po ustrezni obrambi. Geografski položaj zagotavlja varnost le, če je ustrezno varovan; sicer lahko sam postane vojaški ali politični cilj.Zanašanje na navidezno obrobnost tako zmanjšuje pripravljenost za pravočasno krepitev obrambnih zmogljivosti.

7. Kako bi morali v Sloveniji spremeniti razumevanje varnosti – od občutka k dejanski sposobnosti?

Občutek varnosti ni univerzalna kategorija, temveč ga vsaka družba oblikuje in doživlja na svoj način. Slovenija pri tem ni izjema, vendar njeno razumevanje varnosti ni zgolj nacionalno vprašanje, saj je država vpeta v multilateralne strukture, kot sta NATO in Evropska unija. Ti organizaciji oblikujeta skupno, kolektivno zaznavo varnosti, ki je formalizirana v strateških dokumentih, doktrinah in politikah.

Nacionalna percepcija varnosti zato ne more nastajati neodvisno, temveč je nujno izpeljana iz tega širšega okvira in ga lahko le nadgrajuje s specifičnimi nacionalnimi elementi. Težava nastane, kadar pride do razhajanja med nacionalnim razumevanjem varnosti in kolektivnimi opredelitvami znotraj zavezništev. V takšnih primerih se država znajde v strateški in politični disonanci, ki oslabi tako njeno lastno varnostno politiko kot tudi njeno verodostojnost znotraj mednarodnih struktur.

Prehod od občutka k dejanski varnosti zato zahteva uskladitev nacionalne percepcije z realnimi varnostnimi razmerami in zavezniškimi opredelitvami. To pomeni bolj realistično komuniciranje tveganj ter sistematično krepitev obrambnih in varnostnih sposobnosti, ki temeljijo na dejanskih potrebah in ne zgolj na občutku varnosti.

8. Zakaj je za Slovenijo ključno vprašanje izbira med kolektivno in individualno varnostjo – in kaj v tem kontekstu dejansko pomeni članstvo v Natu?

Razpravo o NATO je smiselno postaviti širše – kot vprašanje izbire med individualnim in kolektivnim zagotavljanjem varnosti. Države lahko varnostni sistem gradijo tudi samostojno, vendar to zahteva drugačno strukturo, politiko in strategijo ter bistveno višje stroške.

Izkušnje evropskih držav jasno kažejo smer. Švedska in Finska sta kot tradicionalno nevtralni državi ocenili, da jima kolektivna obramba zagotavlja višjo raven varnosti kot nevtralnost, zato sta se odločili za članstvo. Švica in Avstrija pa, kljub formalni nevtralnosti, krepita lastne zmogljivosti in hkrati iščeta tesnejše sodelovanje z NATO in Evropsko unijo.

Za Slovenijo članstvo v NATO zato ni abstraktna politična odločitev, temveč pragmatična izbira modela varnosti. Kolektivni sistem omogoča povezovanje zmogljivosti v okvir, ki ga država sama težko doseže, medtem ko bi popolna samostojnost zahtevala bistveno več virov in drugačno strateško usmeritev.

Težava v slovenskem prostoru je, da razprava o alternativah, zlasti o nevtralnosti, nikoli ni bila zares strokovno razdelana. Zato se še vedno pojavljajo predstave, da bi nevtralnost lahko hkrati povečala varnost in zmanjšala stroške – kar pa izkušnje drugih držav jasno postavljajo pod vprašaj. 

9. Ali je vprašanje NATO  za Evropo predvsem vprašanje sposobnosti lastne obrambe – in kako realna je evropska samoobramba v primeru zmanjšane ameriške vloge?

Evropa je nedvomno sposobna razviti verodostojno samoobrambo. Njena zgodovina potrjuje, da ima izkušnje tako s kolektivnim kot individualnim vojskovanjem.

Danes za to obstajajo tudi konkretni temelji: politični okvir znotraj Evropska unija, začetne vojaške in obveščevalne strukture ter izkušnje preteklega obrambnega povezovanja. Ključni izziv zato ni v sposobnostih, temveč v prevladujočem narativu, ki je zaradi dolgotrajne vloge Združene države Amerike utrdil prepričanje, da Evropa sama ne zmore.

Slovenski pogled na to vprašanje dodatno zaznamuje zgodovinska izkušnja. Ideja nevtralnosti je v slovenskem prostoru prisotna že od osamosvojitve, vendar država ob vstopu v NATO ni imela dejanske izkušnje z delovanjem vojaških zavezništev. Slovenija je vstopila v zavezništvo brez institucionalnega in operativnega znanja, zato je njeno razumevanje NATO dolgo ostajalo predvsem politično, ne pa tudi praktično.

To pojasnjuje, zakaj vprašanje Nata v Sloveniji še danes ni v celoti ponotranjeno kot vprašanje konkretnega delovanja in odgovornosti, temveč pogosto ostaja na ravni abstraktne politične orientacije.

10. V prispevku "Obramba kot steber odpornosti, varnosti in suverenosti Republike Slovenije" avtor Igor Kotnik poudarja pomen pripravljenosti in organiziranosti vojaške komponente za celoten varnostni sistem države. Kako realno ocenjujemo stanje Slovenske vojske – in ali o njenem razvoju sploh vodimo dovolj odprto razpravo?

Menim, da je samoocenjevanje Slovenske vojske po metodologiji NATO v osnovi realno in dovolj samokritično. Ocene, ki jih vrh vojske redno predstavlja vrhovnemu poveljniku oziroma predsedniku republike, odražajo dejansko stanje.

Težava je tudi v pomanjkanju širše razprave. Razvojni načrti in ključna vprašanja obrambnega sistema ostajajo preveč zaprti znotraj ozkega politično-vojaškega kroga. Manjka več transparentnosti ter vključevanje širše strokovne in družbene javnosti, kar bi prispevalo k bolj premišljenim odločitvam.

Ob tem je treba poudariti še nekaj bistvenega: sodobni konflikti, kot jih spremljamo v Ukrajina in Iran, jasno kažejo, da z zastarelimi strukturami in miselnimi vzorci ni mogoče voditi sodobne obrambne vojne, ne glede na višino finančnih vložkov.

11. Kakšna je dejanska povezava med vojaško zmogljivostjo in odpornostjo države v sodobnih konfliktih?

Sodobne vojne potrjujejo, da sta vojaška sposobnost in družbena odpornost dva temeljna in neločljivo povezana stebra nacionalne varnosti. Noben od teh elementov sam po sebi ne zadostuje za učinkovito obrambo – delovati morata usklajeno in sinergijsko.

Ključno vprašanje ni zgolj, kako razviti posamezne zmogljivosti, temveč kako zagotoviti preživetje začetnega udara in ohraniti delovanje sistema v dolgotrajnem konfliktu. To je predvsem doktrinarni izziv, ki ga mora stroka najprej razrešiti na konceptualni ravni, šele nato pa prenesti v organizacijske, izvedbene in finančne rešitve.

12. Kakšna mora biti vojska prihodnosti – in kdo vse mora sedeti v njenem generalštabu, če želi Slovenija razviti resnično sodoben obrambni sistem?

Ključni izziv je v spremembi razumevanja: vojska prihodnosti ni več samo vojska v klasičnem smislu. Prav tako generalštab ne morejo biti zgolj generali. V njem morajo sedeti tudi ekonomisti, strateški komunikatorji, tehnologi, hekerji, inovatorji in inženirji –profili, ki omogočajo delovanje kompleksnega sodobnega obrambnega sistema.

Demografska realnost pomeni, da bo vojakov manj, zato bo morala država primanjkljaj nadomestiti s presežkom inteligentnih vojaških sistemov. Klasično razumevanje vojske, ki temelji na številu ljudi, se umika modelu, kjer šteje kombinacija znanja, tehnologije in prilagodljivosti.

To se neposredno odraža tudi v usposabljanju. Bodoči pripadnik ne sme znati zgolj ravnati s puško, temveč mora enakovredno obvladovati tudi računalnik ali kontrolno konzolo. Temu se bodo morali prilagoditi tudi naborni in kadrovski sistemi.

Na koncu ostaja odločilen politični okvir. Brez jasnega političnega konsenza o pomenu nacionalne obrambe nobena, še tako napredna struktura ne more delovati učinkovito; v nasprotnem je sistem dolgoročno obsojen na šibkost in neuspeh.

13. Zakaj se v javnem prostoru oboroževanje pogosto enači z militarizacijo – in zakaj je takšno mešanje teh dveh pojmov problematično?

Ni vsako oboroževanje militarizacija. Oboroževanje je del vojaškega razvoja in prilagajanja varnostnim razmeram, medtem ko je militarizacija politični proces. Vojska se oborožuje, politika pa se – ali pa se ne – militarizira. To razliko je nujno jasno izpostaviti, saj se v domačem prostoru pogosto namerno zabrisuje za potrebe politizacije in manipulacije.

V času splošne globalne negotovosti se tudi v naši regiji ponovno odpirajo zgodovinska vprašanja, ki vplivajo na varnostne politike in razvoj oboroženih sil.

V tem kontekstu je oboroževanje lahko racionalen in nujen odziv na spremenjene razmere, medtem ko je militarizacija širši politični pojav, ki presega zgolj vprašanje vojaških zmogljivosti.

14. V analizi "Pregled vojaških zmogljivosti sosednjih držav" avtor Brin Najžer ugotavlja, da vse sosednje države Slovenije v zadnjih letih pospešeno modernizirajo svoje oborožene sile. Kako razumeti pospešeno oboroževanje držav v regiji – gre za enoten trend ali za različne odzive na iste varnostne spremembe?

Pospešena modernizacija oboroženih sil v regiji je odraz splošne globalne negotovosti, ki pa se v posameznih državah kaže različno – nekje konvergentno, drugje divergentno. V državah nekdanje Jugoslavije jo dodatno oblikujejo zgodovinske izkušnje in odprta vprašanja iz preteklosti.

Poseben primer je Avstrija, kjer nevtralnost ne zagotavlja več zadostne varnosti, zato država povečuje obrambne zmogljivosti. Na drugi strani članice NATO, kot so Italija, Madžarska in Slovenija, kljub podobnemu okolju ostajajo na spodnjem delu lestvice obrambnih izdatkov.

Na prvi pogled gre za enoten trend, v resnici pa za kombinacijo globalnih pritiskov, regionalnih specifik in nacionalnih politik. Proces je srednjerocen in bo trajal dokler Evropa ne razjasni svojega modela kolektivne varnosti in odnosa do Združene države Amerike. Pri tem ostaja ključno, da zavezništva uspejo znotraj svojih okvirov blažiti morebitna neravnovesja, ki bi lahko prerasla v resnejše konflikte.

Slovenija v tej sliki izstopa kot poseben, težko primerljiv primer. Njena "dolina miru" ni zgolj geografski, temveč predvsem družbeni in politični konstrukt, globoko zasidran v vseh delih političnega prostora. Prav ta narativ jo dela relativno odporno na spremembe v varnostnem okolju, hkrati pa jo postavlja v drugačen položaj kot večino njenih sosed.

15. Kaj bi morale biti ključne usmeritve slovenske obrambne politike v prihodnjih letih – in kje je mesto Slovenije v evropski varnostni arhitekturi?

Prva in temeljna prioriteta slovenske obrambne politike mora biti politično, doktrinarno in vojaško prizadevanje, da Slovenija ostane znotraj nastajajoče evropske obrambne skupnosti, ne glede na to, kako bo ta formalno oblikovana ali poimenovana. To bo zahtevalo tudi določene politične koncesije, vendar alternative za državo, kot je Slovenija, v resnici ni.

Slovenijo zato čez deset ali petnajst let vidim kot članico evropske obrambne unije oziroma evropske obrambne skupnosti. Njena dolgoročna varnost bo odvisna od tega, ali bo ostala integrirana v tisti del Evrope, ki bo sposoben razviti lastno obrambno samozadostnost.

To pa bo mogoče le, če se bo Evropa politično organizirala za vzpostavitev skupne samoobrambe, z Združenimi državami Amerike dosegla nov okvir sodelovanja ter zgradila ustrezno vojaško, organizacijsko in logistično podlago za njeno izvajanje. 

16. Ali lahko Slovenija samo na načelih in vrednotah gradi svojo varnost, samobitnost in prosperiteto?

Največja iluzija slovenske varnostne politike je prepričanje, da je Slovenija lahko hkrati suverena, popolnoma varna, razvojno uspešna in socialno prijazna država – in to za majhen denar. To je fikcija. Takšnega primera ni ne v Evropi ne drugod po svetu.

Varnost ima svojo politično, finančno in vojaško ceno. In ta cena ni stvar želja ali predvolilnih obljub, ampak stvar realnih zahtev časa, v katerem živimo.

17. Če bi morali odločevalcem sporočiti eno ključno misel – kaj bi to bilo?

Slovenija mora ostati trdno integrirana v tisti del Evrope, ki bo obrambno samozadosten, in mora biti pripravljena za to plačati politično, finančno in vojaško zahtevano ceno. Ne obljubljeno, ampak zahtevano.

Če želi država v prihodnje ohraniti svojo varnost, suverenost in politično relevantnost, bo morala sprejeti dejstvo, da obramba ni strošek, ki se mu je mogoče izogniti, ampak temeljni pogoj njenega obstoja.