Kako so Ukrajina, Rusija in ZDA preoblikovale Evropo

Evropski varnostni prostor se danes nahaja v fazi strukturne nestabilnosti, kjer ključni problem ni zgolj rast groženj, ampak neskladje med njihovo dejansko intenzivnostjo in načinom, kako jih družbe zaznavajo. V podcastu, kjer je gostja obramboslovka Jelena Juvan s Fakultete za družbene vede, je izpostavljeno, da vojna v Ukrajini predstavlja pospešek procesov, ki trajajo že od leta 2014. Evropa je daljše obdobje vzdrževala predstavo o stabilnem okolju in partnerskem odnosu z Rusijo, kar je vplivalo na počasno prilagajanje obrambnih politik in strateških odločitev.

Osrednji poudarek pogovora je premik v naravi groženj. Klasične vojaške grožnje ostajajo pomembne, vendar jih vse bolj dopolnjujejo kibernetski napadi, hibridno delovanje in informacijsko vplivanje. Ti mehanizmi delujejo postopno, z manj neposrednimi učinki, vendar dolgoročno preoblikujejo politične in družbene sisteme. Juvan opozarja, da prav zaradi te postopnosti pogosto niso zaznani kot nujni varnostni problem. Vzporedno se zmanjšuje predvidljivost transatlantskih odnosov, kar povečuje pritisk na evropske države, da razvijejo lastne obrambne zmogljivosti in strateško avtonomijo.

Na ravni Slovenije se razkorak med realnimi tveganji in zaznavo varnosti kaže še izraziteje. Kljub zaostrovanju mednarodnega okolja ostaja občutek ogroženosti relativno nizek, kar je povezano z zgodovinsko izkušnjo države in dolgotrajno stabilnostjo. Vendar podatki že kažejo postopno spremembo v javnem mnenju. Ključni izziv ostaja prehod k bolj aktivnemu razumevanju varnosti, kjer postane kritično vrednotenje informacij in prepoznavanje hibridnih vplivov del osnovne družbene odpornosti, ne zgolj odziv na krizne dogodke.