Prihodnja struktura Slovenske vojske kot vprašanje nacionalne varnosti

Razprava o prihodnji organiziranosti kopenskih sil Slovenske vojske na najvišji taktični ravni presega okvir vojaško-organizacijskih vprašanj. Gre za odločitev strateškega pomena, ki bo dolgoročno vplivala na nacionalno varnost, odpornost države in njeno sposobnost soočanja s prihodnjimi varnostnimi izzivi.

Takšne odločitve ne smejo biti rezultat institucionalne tradicije, trenutnih organizacijskih preferenc ali zgolj razpoložljivih virov. Biti morajo posledica premišljenega, strokovno utemeljenega in analitičnega procesa, ki izhaja iz temeljnega vprašanja: kakšne zmogljivosti Slovenija potrebuje za učinkovito zagotavljanje svoje varnosti v prihodnjih desetletjih.

Prav temu vprašanju je namenjena nova analiza dr. Igor Kotnika, ki jo objavlja Trivelis Inštitut in ki odpira razpravo o tem, ali je obstoječe razumevanje strukture kopenskih sil še vedno ustrezno glede na spremenjeno varnostno okolje.

Struktura vojske kot izraz strateške ambicije države

Vsaka država skozi strukturo svojih oboroženih sil izraža svojo varnostno ambicijo. Organizacija vojske zato nikoli ni zgolj tehnično vprašanje. Odraža razumevanje groženj, politične prioritete, stopnjo pripravljenosti za obrambo ter pripravljenost države, da prevzame odgovornost za lastno varnost.

Pri tem mora biti izhodišče jasno. Obrambno planiranje mora slediti preverjenemu načelu:

• grožnje določajo potrebe,

• naloge določajo zmogljivosti,

• zmogljivosti določajo organizacijo,

• šele nato sledijo omejitve virov.

Če je vrstni red obraten in organizacijo prilagajamo predvsem obstoječim kadrovskim ali finančnim omejitvam, obstaja nevarnost, da ustvarimo sistem, ki je organizacijsko racionalen, vendar operativno nezadosten. Razprava o prihodnji strukturi Slovenske vojske je zato predvsem razprava o tem, kakšno raven nacionalne varnosti želimo zagotavljati in kakšna tveganja smo pripravljeni sprejeti.

Kaj Slovenska vojska pravzaprav mora zagotavljati?

Pogosto se razprave o vojski omejujejo na vprašanja opreme, kadrov ali posameznih investicij. Bistveno redkeje pa se vračajo k temeljnemu vprašanju – katere naloge mora Slovenska vojska sploh izvajati. Te naloge izhajajo iz dveh virov: nacionalne zakonodaje in mednarodnih zavez Republike Slovenije.

Po Zakonu o obrambi je Slovenska vojska odgovorna za vojaško obrambo države, zagotavljanje pripravljenosti za delovanje, pomoč ob naravnih in drugih nesrečah, podporo drugim državnim organom ter izvajanje mednarodnih obveznosti. Hkrati je Slovenija kot članica NATO zavezana tako kolektivni obrambi kot tudi razvoju lastnih obrambnih zmogljivosti. Sodobni strateški dokumenti NATO in Evropske unije poudarjajo pomen odvračanja in obrambe, zaščite kritične infrastrukture, vojaške mobilnosti, podpore države gostiteljice ter celovite družbene odpornosti.

To pomeni, da mora Slovenska vojska danes opravljati bistveno širši spekter nalog kot zgolj pripravo na klasičen vojaški spopad.

Poleg sodelovanja v zavezniških operacijah mora zagotavljati tudi:

• zaščito in podporo nacionalnemu prostoru,

• pomoč ob naravnih in drugih nesrečah,

• podporo prehodu zavezniških sil skozi Slovenijo,

• sodelovanje pri varovanju kritične infrastrukture,

• sposobnost hitrega naraščanja sil v primeru krize ali vojne.

Gre za zelo raznolik nabor nalog, ki zahteva premišljeno organizacijo in jasno opredeljene prioritete.

Novo varnostno okolje zahteva nove odgovore

Varnostno okolje, v katerem deluje Slovenija, se je v zadnjem desetletju bistveno spremenilo. Sodobne grožnje niso več omejene na enega nasprotnika ali en scenarij. Prepletajo se konvencionalne vojaške grožnje, hibridno delovanje, kibernetski napadi, informacijske operacije, pritiski na kritično infrastrukturo in regionalne krize.

Poleg tega tehnološki razvoj spreminja samo naravo bojevanja. Brezpilotni sistemi, digitalizirano poveljevanje, sodobni izvidniški sistemi in natančni ognjeni udari omogočajo razpršeno delovanje in povečujejo pomen hitrega odločanja, prilagodljivosti ter odpornosti sistema. To pomeni, da organizacija sil ne more več temeljiti zgolj na konceptih, ki so nastajali v drugačnih varnostnih okoliščinah.

Ključno vprašanje postaja, kako zagotoviti, da bodo sile hkrati sposobne delovati v okviru zavezništva in učinkovito opravljati naloge na domačem ozemlju.

Slovenija je kompleksen operativni prostor

V razpravah o obrambi pogosto slišimo trditev, da je Slovenija majhna država. To drži v geografskem smislu, ne pa nujno tudi v operativnem. Slovenski prostor je izrazito raznolik in razdrobljen; alpski, dinarski in panonski svet, številni prometni koridorji, velika gozdnatost, razpršena poselitev in močna lokalna samouprava ustvarjajo okolje, ki zahteva visoko stopnjo prilagodljivosti in decentraliziranega delovanja.

Poleg geografskih značilnosti je pomembna tudi institucionalna kompleksnost države. Delovanje Slovenske vojske je tesno povezano z občinami, policijo, Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje, upravnimi enotami ter številnimi drugimi deležniki nacionalnovarnostnega sistema.

To pomeni, da vprašanje strukture kopenskih sil ni zgolj vojaško vprašanje. Gre za vprašanje učinkovitega sodelovanja med vojaškimi in civilnimi institucijami ter sposobnosti države, da se odziva na različne vrste kriz.

Odločitev, ki bo določala obrambno sposobnost Slovenije

Analiza, ki jo predstavljamo v nadaljevanju, izhaja iz preprostega izhodišča: organiziranost Slovenske vojske mora slediti nalogam, prostoru in značilnostim sodobnega varnostnega okolja. Razprava o prihodnji strukturi kopenskih sil zato ni vprašanje števila brigad ali organizacijskih shem. Gre za vprašanje, kako zagotoviti:

• učinkovito odvračanje,

• zanesljivo obrambo države,

• uspešno izvajanje zavezniških obveznosti,

• odpornost nacionalnega prostora,

• ter sposobnost dolgoročnega delovanja v kriznih in vojnih razmerah.

Zato je nujno, da temeljijo na argumentirani strokovni razpravi, analitičnem razmisleku in celovitem razumevanju varnostnega okolja, ne pa na kratkoročnih organizacijskih ali finančnih premislekih. Prav to je tudi namen pričujoče analize: prispevati k strokovni razpravi o tem, kako naj bo Slovenska vojska organizirana, da bo lahko učinkovito opravljala svoje poslanstvo v interesu varnosti Republike Slovenije in njenih državljanov.

V nadaljevanju predstavljena analiza se osredotoča na eno ključnih vprašanj prihodnjega razvoja Slovenske vojske: kakšna struktura kopenskih sil na najvišji taktični ravni najbolje odgovarja nalogam, ki jih mora Slovenija izvajati doma in v okviru zavezništva NATO. Poseben poudarek namenja primerjavi dveh možnih modelov organiziranosti ter presoji njunih operativnih prednosti, omejitev in tveganj.

Osrednji del analize predstavlja primerjalno vrednotenje dveh možnih modelov prihodnje organiziranosti kopenskih sil – modela ene mednarodno premestljive in ene prostorske brigade (1+1) ter modela ene mednarodno premestljive in dveh prostorskih brigad (1+2). Pri tem razprava ne ostaja na ravni organizacijskih shem, temveč analizira vpliv posamezne rešitve na operativno učinkovitost, poveljevanje in kontrolo, sposobnost izvajanja podpore države gostiteljice, varovanje kritične infrastrukture, civilno-vojaško sodelovanje, naraščanje sil ter obrambo nacionalnega prostora. Posebej pomembno je vprašanje, ali kompleksnost slovenskega prostora in raznolikost nalog Slovenske vojske zahtevata večjo funkcionalno diferenciacijo sil, kot jo omogoča tradicionalni model enovrstne brigadne organiziranosti.

Vabimo vas k branju celotne analize, ki na podlagi strokovnih argumentov obravnava vprašanje, koliko brigad Slovenija potrebuje in kakšne naloge naj opravljajo. To namreč ni zgolj organizacijska odločitev, temveč odločitev, ki bo dolgoročno vplivala na obrambno sposobnost, odpornost in varnost Republike Slovenije.