Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje: narativni vzorci v Evropi

​Informacijski prostor je hkrati temelj demokratičnega delovanja evropskih družb in eden izmed njihovih najbolj ranljivih segmentov. Javna razprava ter svoboden pretok informacij, ki omogočata oblikovanje mnenj na podlagi preverljivih virov, sta ključna za legitimnost političnega odločanja. Prav odprtost in pluralnost, ki sta temelj evropskega demokratičnega modela, pa hkrati ustvarjata pogoje za večjo izpostavljenost informacijskega prostora različnim oblikam zunanjega vplivanja.

Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje (Foreign Information Manipulation and Interference – FIMI) se v mednarodnem okolju uporablja kot instrument vplivanja, ki presega posamezne dezinformacijske kampanje ali klasično propagando. Gre za strateško in pogosto dolgotrajno uporabo informacijskega prostora z namenom oblikovanja percepcij, usmerjanja javnega diskurza ter vplivanja na procese odločanja. Z usmerjenim poseganjem v javno razpravo se ne napada zgolj vsebina posamezne informacije, temveč samo jedro demokratičnega upravljanja. Takšno delovanje postopoma krha zaupanje v institucije, medije in druge nosilce javne legitimnosti ter zmanjšuje sposobnost države, da deluje učinkovito, usklajeno in predvidljivo.

Razumevanje teh elementov je ključni vidik odpornosti vsake države, še posebno to velja za majhne države.

Aktualno poročilo Trivelis Inštituta, ki deluje na področju obrambe, varnosti in odpornosti, analizira to problematiko v kontekstu aktualnega varnostnega okolja v Evropi, zlasti v luči agresije Rusije na Ukrajino. Namen poročila je pregledati ponavljajoče se narativne vzorce v evropskem informacijskem prostoru ter preveriti, ali so podobne strukture zaznavne tudi v Sloveniji. Poročilo se osredotoča na rusko informacijsko delovanje v evropskem prostoru. Takšna usmeritev ne izhaja iz predpostavke izključnosti ali edinstvenosti enega akterja, temveč iz dejstva, da so ruske FIMI operacije v evropskem prostoru med najbolj dokumentiranimi in sistematično analiziranimi v javno dostopnih poročilih evropskih institucij (EEAS letna FIMI poročila), nevladnih organizacij ter akademskih in raziskovalnih centrov.

Nekateri ključni poudarki poročila:

Rusija ima dolgo tradicijo uporabe psiholoških in vplivnih operacij kot del širšega zunanjepolitičnega in varnostnega delovanja. V ruskem strateškem razumevanju informacijski prostor predstavlja instrument državne moči, primerljiv z drugimi elementi zunanjepolitičnega in varnostnega delovanja. To izhodišče je jasno razvidno iz članka generala Valerija Gerasimova, načelnika generalštaba ruske vojske in enega osrednjih oblikovalcev sodobne ruske vojaške doktrine, The Value of Science Is in the Foresight: New Challenges Demand Rethinking the Forms and Methods of Carrying Out Combat Operations, kjer avtor opisuje, kako Rusija razume naravo sodobnega konflikta. General Gerasimov zapiše, da "vloga nevojaških sredstev pri doseganju političnih in strateških ciljev v številnih primerih presega učinkovitost orožja" in da so ta sredstva "po obsegu in vplivu pogosto primerljiva z vojaško silo."

V ruskem vojaško-strateškem okviru je informacijsko bojevanje opredeljeno kot stalna in sistematična oblika delovanja države, ki poteka tako v miru kot v kriznih in vojnih razmerah. Gre tako za aktivnosti širjenja propagande in dezinformacij kot tudi širši sklop ukrepov, ki vključujejo nadzor narativov, vplivanja na javno diskusijo, sprožanje erozije zaupanja v institucije nasprotnika ter zaščito lastnega informacijskega prostora. Informacijsko bojevanje je razumljeno kot orodje predpriprave, spremljanja in utrjevanja drugih oblik državnega delovanja, pri čemer se narativi uporabljajo dolgoročno, ponavljajoče in prilagodljivo, skladno s širšimi zunanjepolitičnimi in varnostnimi interesi Ruske federacije.  

Ključni element Gerasimovove logike je zameglitev ločnice med vojno in mirom. V besedilu navaja, da "razlika med stanjem vojne in miru vse bolj izgublja svoj pomen" ter da se konflikti razvijajo "ne po klasičnih vzorcih razglasitve vojne, temveč postopno, skozi kompleks političnih, gospodarskih, informacijskih in drugih ukrepov." Ta pogled pojasnjuje, zakaj rusko informacijsko delovanje ni vezano izključno na krizne trenutke ali odprte vojaške spopade, ampak poteka kontinuirano in dolgoročno. Narativi, ki se pojavljajo v različnih obdobjih in okoljih, so v tem okviru del vzdrževanega strateškega pritiska, namenjenega oblikovanju interpretativnega okolja.

V poročilu so predstavljeni izbrani primeri iz več evropskih okolij, ki ponazarjajo, kako se podobni FIMI narativni vzorci prilagajajo različnim političnim in medijskim realnostim. Segment združuje nekatere primere iz Zahodnega Balkana (Srbija in Severna Makedonija) ter iz držav EU in srednje Evrope (Nemčija, Poljska, Češka in Slovaška). Primerjalno se prikaže kako se narativi prenašajo iz izvornih kanalov v lokalne medijske ekosisteme, obstoju lokalnih razlik glede na nacionalno zgodovino in identiteto, hkrati pa tudi jasnemu odtisu podobnih narativnih struktur. Ti primeri ne predstavljajo celovitega pregleda vseh pojavov v Evropi, temveč vzorec, ki omogoča razumeti ponovljivost narativnih struktur in razlike v načinu njihove implementacije med regijami. 

Primeri iz Zahodnega Balkana, Nemčije ter srednjeevropskih držav, kot sta Poljska, Češka in Slovaška, kažejo na prepoznavno in ponovljive vzorce ruskih FIMI narativov. Ne glede na različne politične, zgodovinske in institucionalne kontekste teh držav pa se pojavljajo enaki temeljni okviri, ki so nato lokalizirani in prilagojeni nacionalnim razmeram.

Na Poljskem, Nemčiji in Zahodnem Balkanu se dosledno pojavlja ista strukturna logika:

• Narativ o izgubljeni suverenosti, kjer so države prikazane kot marionete Bruslja, Washingtona ali NATO

• Narativ o agresivnem Zahodu in NATO kot destabilizacijskem dejavniku

• Narativ o šibki, razpadajoči ali licemerni EU

• Instrumentalizacija zgodovine, identitete in kolektivnih travm

• Uokviranje Rusije kot obrambna, racionalna in pragmatična sila, ki zgolj reagira na zahodne provokacije

• Uporaba volilnih ciklov kot priložnosti za amplifikacijo že obstoječih narativov

Prvotno poročilo Trivelis Inštituta navaja narativne okvire zaznane v kontekstu javnih diskusij v Sloveniji. Protizahodno/prorusko geopolitično okvirjanje v Sloveniji vsebinsko sovpada z evropskimi in regionalnimi primeri. EU, NATO in ZDA so predstavljeni kot glavni akterji geopolitične nestabilnosti, medtem ko je Rusija uokvirjena kot obrambna, racionalna in pragmatična sila, ki zgolj reagira na zahodne provokacije. Zahodne vlade so obtožene namernega stopnjevanja napetosti zaradi ohranjanja strateške prevlade, širjenja vojaškega vpliva in upravičevanja podpore Ukrajini.

Evropa, tudi Slovenija, je v tem okviru prikazana kot gospodarsko in varnostno izkoriščana s strani ZDA ali EU in kot nosilka stroškov konflikta, ki naj bi služil predvsem drugim interesom ali interesom elit. Ta narativ je neposredno primerljiv z nemškimi FIMI diskurzi o "ekonomskih posledicah sankcij" ter s poljskimi o izgubi suverenosti zaradi zunanjepolitične orientacije. 

Drugi prepoznan narativni okvir v Sloveniji – pranje miru in moralna inverzija – dodatno nakazuje kontinuiteto z regionalnimi primeri. Rusija je predstavljena kot zagovornica miru, stabilnosti in diplomacije, medtem ko so zahodne države prikazane kot hujskači vojne. Gre za mehanizem moralne inverzije, opažen v Nemčiji, na Poljskem in Balkanu: odgovornost za konflikt se prenese na Zahod, ruska dejanja pa so predstavljena kot nujna in obrambna. V tem diskurzu Ukrajina ni primarno žrtev agresije, temveč prizorišče geopolitičnega obračuna, v katerem naj bi Zahod instrumentaliziral konflikt. Stroški vojne, politični, gospodarski in varnostni, so predstavljeni kot posledica "zahodne agresije", ne pa kot rezultat ruske teritorialne invazije. Podobno kot v srednjeevropskih primerih se tudi v Sloveniji za opravičevanje invazije na Ukrajino uporablja pacifistični jezik, simboli in humanitarno uokvirjanje.

Primerjava kaže, da slovenski informacijski prostor ni izoliran, ampak del širšega evropskega vzorca. Narativi o agresivnem NATO, šibki ali manipulativni EU, izgubljeni suverenosti ter o Rusiji kot moralnem "underdog" oz. žrtvi, se sistematično pojavljajo v različnih državah in se prilagajajo lokalnim političnim razpravam – od migracij v Nemčiji, zgodovinskih vprašanj na Balkanu, suverenostnih tem v Poljski do varnostnih in zunanjepolitičnih debat v Sloveniji.

Skupni strateški cilj teh narativov ostaja enak: spodkopavanje zaupanja v demokratične institucije, poglabljanje polarizacije in ustvarjanje pogojev, v katerih bi javno nezadovoljstvo preraslo v politični pritisk za spremembo ali opustitev evroatlantskih zavez. Dolgoročna ponovljivost in prilagodljivost teh vzorcev potrjujeta, da ne gre za občasne informacijske incidente, temveč za konsistentno in večletno oblikovanje diskurznega prostora, v katerega je vključena tudi Slovenija.

Slovenija, kot že poudarjeno, ni izjema pri zunanjih vplivih na informacijski prostor. Analiza kaže, da so narativni vzorci, ki krožijo v slovenskih javnih razpravah, vsebinsko skladni s tistimi, ki jih že vrsto let zaznavajo vlade, raziskovalci, akademske skupnosti, nevladne organizacije, novinarji in strokovnjaki po Evropi. Gre za ponavljajoče se interpretativne okvire, ki so prisotni v različnih državah članicah EU in NATO, kar potrjuje, da so takšni vplivi širši evropski pojav, ne pa izoliran nacionalni primer.

Tovrstno informacijsko delovanje ima jasno strateško dimenzijo – zastopanje interesov tujih držav v evropskem informacijskem prostoru. Analiza kaže, da v obdobju poudarjene realpolitične dinamike velike sile aktivno uveljavljajo svoje interese, tudi skozi informacijske in vplivne operacije. 

V tem kontekstu je razumljivo, da si Rusija, kot velika sila, prizadeva za večji vpliv ter za oslabitev enotnosti evropskih in evroatlantskih struktur, saj bi šibka, razdrobljena in notranje razdeljena Evropa pomenila manjšo sposobnost usklajenega političnega in varnostnega delovanja. Morebiti je to interes tudi drugih velikih sil.

Zato je nujno vzpostaviti sistematično, dolgoročno in metodološko dosledno spremljanje vnosa tujih narativov v evropski in slovenski informacijski prostor. Ne zadostuje zgolj občasno zaznavanje posameznih primerov ali odzivanje na izpostavljene incidente, temveč je potrebno kontinuirano analiziranje ponavljajočih se vzorcev, njihovih interpretativnih okvirov ter načinov lokalizacije v domačih razpravah. Le s primerjalnim in časovno umeščenim pristopom je mogoče prepoznati, ali gre za spontano domačo razpravo ali za vsebinsko skladnost z že dokumentiranimi mednarodnimi narativnimi matricami.

Takšen pristop mora vključevati tudi jasno presojo strateškega namena in konkretnih učinkov teh narativov na družbeno kohezijo, zaupanje v institucije ter politično odločanje. Analiza ne sme ostati na ravni vsebinske podobnosti, temveč mora obravnavati funkcionalno dimenzijo – komu takšni okviri koristijo, kako vplivajo na javno razumevanje varnostnih in zunanjepolitičnih vprašanj ter ali prispevajo k polarizaciji ali eroziji demokratičnih procesov. Šele s takšno celovito analitiko je mogoče oblikovati utemeljen in sorazmeren odziv na izzive, ki jih prinaša tuje informacijsko delovanje.

Podrobnejša metodologija, primerjalni primeri in celotna analiza so predstavljeni v poročilu Trivelis Inštituta, ki je dostopno TUKAJ.