Slovenija ponovno v primežu geopolitike in energetske odvisnosti

Ameriško-izraelski napad na Iran, ponovna destabilizacija Bližnjega vzhoda ter motnje v pomorskem prometu skozi Hormuško ožino so Evropo ponovno postavili pred vprašanje zagotavljanja stabilne, varne in cenovno dostopne energije v razmerah naraščajočih političnih in varnostnih tveganj. Hormuška ožina, skozi katero poteka okoli 20 odstotkov svetovne trgovine z nafto in utekočinjenim zemeljskim plinom, predstavlja eno ključnih globalnih ozkih grl, kjer se geopolitika neposredno preliva v energetsko varnost. Čeprav se je po ruski agresiji na Ukrajino leta 2022 zdelo, da je Evropska unija (EU) naredila pomemben korak naprej pri svojem odmiku od ruskih fosilnih goriv in krepitvi energetske odpornosti, aktualni dogodki kažejo, da temeljni izzivi ostajajo. 

Slovenija je po letu 2022, kot del EU, z drugimi članicami, diverzificirala oskrbo s fosilnimi gorivi, vendar skupna uvozna odvisnost ostaja visoka in se v zadnjih letih ni bistveno zmanjšala. Tokratna kriza se za zdaj kaže predvsem kot cenovni, ne pa dobavni šok, z izjemo posameznih energentov, kar pa zgolj razkriva trajno izpostavljenost EU in s tem tudi Slovenije, nestabilnim globalnim energetskim trgom. 

Slovenija v spremenjenem energetskem okolju 

Po ruski agresiji na Ukrajino se je torej Slovenija soočila s potrebo po diverzifikaciji oskrbe, predvsem glede zemeljskega plina, saj je bila v preteklosti močno vezana na ruske dobave prek avstrijskega plinskega vozlišča Baumgarten. Energetska politika je močna povezana s politikami EU, a to ne pomeni, da Slovenija ostaja neaktivna.

Danes velik delež slovenskega uvoza plina še vedno prihaja iz Avstrije, vendar z bistveno zmanjšano vlogo ruskih virov. Pomemben korak pri zmanjševanju odvisnosti je predstavljal dogovor z Alžirijo, kjer je družba Geoplin sklenila pogodbo s podjetjem Sonatrach, s čimer je Slovenija pridobila stabilnejši alternativni vir oskrbe. Pred tem so potekali tudi pogovori s Katarjem, vendar bi bila dobava utekočinjenega zemeljskega plina v Slovenijo otežena, med drugim zaradi neobstoja kapacitet za hrambo in pretvorbo utekočinjenega zemeljskega plina. Potencial za prihodnjo oskrbo predstavlja tudi Azerbajdžan, s katerim Slovenija v zadnjih letih krepi sodelovanje, med drugim sta Geoplin in azerbajdžansko energetsko podjetje SOCAR podpisala memorandum o sodelovanju glede dobav zemeljskega plina.

Slovenija se v spremenjenem energetskem okolju sooča s podobnimi strukturnimi izzivi kot EU. Kljub diverzifikaciji oskrbe namreč ostaja visoko odvisna od uvoza fosilnih goriv, zlasti nafte in zemeljskega plina, kar jo izpostavlja enakim cenovnim in geopolitičnim tveganjem. Domača proizvodnja energije je leta 2024 znašala približno 141.000 TJ, pri čemer je jedrska energija predstavljala okoli 45 odstotkov, obnovljivi viri energije, vključno s hidroenergijo, nekaj več kot 37 odstotkov, premog pa približno 17 odstotkov. Kljub razmeroma uravnoteženi mešanici Slovenija z domačimi viri pokrije le okoli 55 odstotkov svojih potreb, kar potrjuje njeno uvozno odvisnost. Ta ranljivost se je pokazala tudi ob aktualni energetski krizi, ko je Slovenija zaradi motenj v oskrbi marca letos prvič aktivirala del strateških naftnih rezerv za stabilizacijo trga.

V odziv na te izzive Slovenija pospešuje izvajanje ciljev iz Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN), ki med drugim predvideva vsaj 33-odstotni delež obnovljivih virov energije v končni rabi energije ter povečanje oskrbe iz domačih virov na 75 odstotkov do leta 2030. Ključni elementi prehoda vključujejo postopno opuščanje rabe premoga do leta 2033 v skladu z Nacionalno strategijo za izstop iz premoga, nadaljnje vlaganje v obnovljive vire energije ter razpravo o dolgoročni vlogi jedrske energije. Na področju obnovljivih virov energije Slovenija beleži razmeroma hiter razvoj sončne energije, medtem ko ostaja izkoriščenost vetrnega potenciala omejena, med drugim zaradi prostorskih omejitev in nasprotovanja lokalnih skupnosti ter nevladnih organizacij. 

Hidroenergetski potencial ostaja pomemben, med drugim velik energetski potencial ponuja reka Sava, vendar dodatno izkoriščanje pogosto odpira vprašanja okoljske sprejemljivosti. V jedrskem segmentu je bila obratovalna doba Nuklearne elektrarne Krško podaljšana do leta 2043, hkrati pa je bil leta 2026 začet postopek priprave državnega prostorskega načrta za drugi blok elektrarne (JEK2), ki predstavlja enega ključnih dolgoročnih energetskih projektov države. Vzporedno se razvijajo tudi vodikove tehnologije, vendar ostajajo v zgodnji fazi implementacije.

Pomemben del izzivov Slovenije pa se ne kaže zgolj na strani proizvodnje energije, temveč tudi na strani njene končne porabe, kjer izstopa predvsem prometni sektor. Ta ostaja največji posamezni porabnik energije in hkrati ključni vir emisij, pri čemer je še vedno izrazito odvisen od naftnih derivatov. To pomeni, da je slovenska energetska in podnebna tranzicija tesno povezana ne le s tehnološkimi spremembami, temveč tudi s spremembo mobilnostnih navad ter širšimi družbenimi vzorci rabe energije, kar bo skupaj vplivalo na zmanjševanja uvozne odvisnosti ter krepitve energetske odpornosti države, tudi v sodelovanju z drugimi članicami v EU.

Energija kot geopolitični vzvod moči

Energija je ključen element geopolitike, saj so tradicionalni viri, kot so nafta, premog in zemeljski plin, tesno povezani z geografsko razporeditvijo in nadzorom nad strateškimi viri. Dostop do teh virov je zgodovinsko oblikoval razmerja moči v mednarodnem sistemu ter državam omogočal pomembne ekonomske in politične vzvode. 

V evropskem kontekstu se je torej ta odvisnost izrazito pokazala v odnosu z Rusijo. Ruska agresija na Ukrajino je razkrila obseg evropske energetske ranljivosti, saj je EU iz Rusije uvažala približno četrtino nafte in okoli polovico zemeljskega plina, tako po plinovodih kot v obliki utekočinjenega zemeljskega plina. Energetski šoki, ki so sledili, so se hitro prelili v širše makroekonomske posledice, predvsem skozi močan dvig cen energentov in inflacijske pritiske, ki so leta 2022 dosegli najvišje ravni v zadnjih desetletjih. Ta prelomni trenutek je energetsko varnost postavil v središče strateške agende EU, pri čemer se energetski prehod vse bolj razume ne le kot okoljsko-podnebni, temveč tudi kot geopolitični projekt.

Od dobavne odvisnosti k diverzifikaciji oskrbe

EU je, skupaj s članicami, na krizo odgovorila z ukrepi za omejevanje cenovnih pritiskov, diverzifikacijo virov oskrbe, krepitvijo energetske učinkovitosti ter pospešenim uvajanjem obnovljivih virov energije. Večji del oskrbe s plinom sta prevzeli Norveška in ZDA, medtem ko so rusko nafto nadomestili predvsem uvozi iz ZDA, Kazahstana in Norveške, manjši delež pa je postal vezan na dobave preko Hormuške ožine. 

Evropa je torej po začetku vojne v Ukrajini v razmeroma kratkem času pokazala presenetljivo odpornost. Energetski sistem se ni zlomil, dobave so bile zagotovljene, trg pa se je postopoma stabiliziral. Kriza je EU spodbudila k hitrejšemu čistemu prehodu, ki se danes v okviru Evropskega zelenega dogovora in zakonodajnih paketov »Pripravljeni na 55« in »REPowerEU« vse bolj razume kot strateška prioriteta. 

EU ob tem pospešuje razvoj domačih proizvodnih zmogljivosti, zmanjšuje strateške odvisnosti ter krepi partnerstva z državami zunaj EU. Hkrati ostajajo razlike med državami članicami glede hitrosti in obsega uvajanja obnovljivih virov energije, zato vprašanje energetske mešanice ostaja politično občutljivo. V tem kontekstu se vse pogosteje odpira tudi razprava o vlogi jedrske energije, tudi v Sloveniji.

Energetska varnost kot vprašanje gospodarske in strateške odpornosti EU

EU se danes sooča z več medsebojno povezanimi izzivi na področju energetske varnosti, ki presegajo zgolj vprašanje nadomestitve ruskih fosilnih goriv.

Prvi izziv ostaja visoka odvisnost EU od uvoženih fosilnih goriv, ki še vedno predstavljajo približno 60 odstotkov njene energetske porabe. Takšna struktura oskrbe ohranja evropsko gospodarstvo občutljivo na nihanja na globalnih energetskih trgih, kjer se cenovna gibanja hitro prenašajo v inflacijske pritiske. Ti neposredno vplivajo na gospodinjstva, industrijsko konkurenčnost in javnofinančno stabilnost držav članic. Čeprav je EU diverzificirala oskrbo z fosilnimi gorivi, je slednje v določenih aspektih zvišalo logistične stroške oskrbe, saj je EU v večji meri prešla na daljše dobavne verige, predvsem glede uvoza utekočinjenega zemeljskega plina.

Drugi pomemben izziv je povečana izpostavljenost geopolitično nestabilnim regijam in transportnim koridorjem, pri čemer je kritična predvsem odvisnost od Bližnjega vzhoda pri dobavah določenih energentov. Evropski letalski sektor že opozarja na potrebo po interventnih ukrepih, Mednarodna agencija za energijo pa ocenjuje, da bi lahko EU v poletnih mesecih beležila pomanjkanje kerozina, kot ključnega goriva za letalski sektor. Ker EU približno tri četrtine svojega uvoza tega energenta zagotovi iz Bližnjega vzhoda, pri čemer EU uvozi okoli 40 odstotkov svojih potreb, morebitne motnje ne pomenijo le višjih stroškov, temveč tudi širša tveganja za transportni in obrambni sektor. To je spodbudilo tudi razmislek v obrambnem sektorju o hitrejšem razvoju alternativ, zlasti trajnostnih letalskih goriv.

Tretji izziv je širitev odvisnosti znotraj novih dobavnih struktur. Po preusmeritvi od ruskih virov so ZDA postale največji dobavitelj utekočinjenega zemeljskega plina v Evropo, kar zmanjšuje enostransko odvisnost, hkrati pa povečuje izpostavljenost enemu samemu velikemu dobavitelju. Če je ameriški predsednik v prvem letu svojega drugega mandata kaj pokazal, je to nagnjenost k hitrim, pogosto impulzivnim odločitvam, ki vključujejo tudi pogojevanje in pritisk na zaveznike ter nasprotnike. V takšnih razmerah se Evropa sooča tudi z naraščajočo konkurenco azijskih trgov za omejene količine utekočinjenega zemeljskega plina. Na drugi strani tveganje predstavlja možnost, da ZDA namerno ohranijo visoke cene plina, ali v luči višjega povpraševanja dobavo pogojujejo s potrditvijo prostotrgovinskega sporazuma med ZDA in EU, na kar je že opozoril veleposlanik ZDA pri EU Andrew Puzder. 

Četrti izziv je strateška razsežnost energetske odvisnosti, ki jo predstavljajo pretekli izzivi. Energetska varnost namreč ni več zgolj gospodarsko vprašanje, temveč neposredno vpliva na delovanje kritične infrastrukture, transportnih sistemov in splošno odpornost držav članic. Zato se v EU vse bolj uveljavlja razumevanje, da gre za del širšega koncepta strateške avtonomije in geopolitične odpornosti.

Vprašanje tako ni več zgolj, kako nadomestiti en vir, temveč kako v takšnem okolju zagotoviti stabilno, varno in cenovno dostopno energijo. Odgovor na to vprašanje ni enoznačen, saj EU nima ene same rešitve, temveč nabor medsebojno povezanih ukrepov, od katerih ima vsak svoje prednosti in omejitve. 

Evropski energetski prehod in preoblikovanje strateške odvisnosti

Ključno vlogo pri zmanjševanju energetske odvisnosti ima pospešitev čistega prehoda, zlasti širitev obnovljivih virov energije in izboljšanje energetske učinkovitosti, ki ostaja eden najbolj podcenjenih, a hkrati najhitrejših načinov za zmanjšanje porabe energentov. Vendar ta pristop odpira nova vprašanja odvisnosti, saj je proizvodnja tehnologij za obnovljive vire, npr. baterij, sončnih panelov in vetrnih turbin, močno vezana na kritične surovine, kot so litij, kobalt, ipd. Njihova nahajališča so geografsko koncentrirana predvsem v državah globalnega juga, medtem ko Kitajska obvladuje velik del njihove predelave, kar pomeni, da se lahko odvisnost od fosilnih goriv preoblikuje v novo obliko strateške odvisnosti. Kljub temu pa obstaja pomembna razlika med obema oblikama odvisnosti. Fosilna goriva zahtevajo stalne uvoze in izpostavljajo gospodarstva cenovni volatilnosti, medtem ko gre pri tehnologijah za obnovljive vire v veliki meri za enkratne investicije, ki jih je mogoče tudi (delno) reciklirati. V tem smislu prehod na obnovljive vire ne odpravlja odvisnosti, jo pa dolgoročno lahko bistveno preoblikuje in omeji.

Pomemben del razprave predstavlja tudi jedrska energija, ki kot stabilen in nizkoogljičen vir energije lahko prispeva k večji energetski suverenosti. Za razliko od obnovljivih virov, ki so odvisni od vremenskih razmer, omogoča konstantno proizvodnjo električne energije. Evropska komisija vse bolj poudarja razvoj novih tehnologij, zlasti malih modularnih reaktorjev, ki naj bi omogočili bolj prilagodljivo in finančno dostopnejšo jedrsko proizvodnjo. Razprava o njeni vlogi se je dodatno okrepila po odločitvi Nemčije o zaprtju zadnjih jedrskih elektrarn leta 2023, potezi, ki jo danes del političnega vrha ocenjuje kot strateško napako. V luči aktualnih geopolitičnih razmer se tako krepi zavedanje, da popolna opustitev jedrske energije Evropo dolgoročno lahko postavlja v še bolj ranljiv položaj. Ob tem pa je treba upoštevati, da jedrska energija ne pomeni popolne energetske neodvisnosti, saj je EU še vedno odvisna od uvoza jedrskega goriva oziroma urana, kar odpira vprašanja nove oblike strateške odvisnosti.

Tretji ukrep predstavlja diverzifikacija dobavnih poti in partnerstev, vključno z razvojem novih infrastrukturnih koridorjev, pri čemer izstopajo pobude, kot sta Srednji koridor ter gospodarski koridor Indija–Bližnji vzhod–Evropa (IMEC). Pomen Srednjega koridorja v zadnjih letih hitro narašča, saj kot multimodalna povezava prek Srednje Azije in Južnega Kavkaza omogoča transport različnih energentov, tj. od nafte in zemeljskega plina do utekočinjenega zemeljskega plina, električne energije in zelenega vodika, ter s tem prispeva k večji odpornosti in fleksibilnosti evropskih dobavnih verig. EU se v te pobude aktivno vključuje tudi prek strategije Global Gateway. Podobno IMEC temelji na obstoječih energetskih tokovih in infrastrukturi, ki še vedno temeljijo predvsem na fosilnih gorivih, hkrati pa postopoma vključuje tudi nove tehnologije, kot je zeleni vodik.

Ob tem se v evropskem političnem prostoru občasno pojavljajo tudi razmisleki o dolgoročni vzdržnosti popolne ukinitve uvoza ruskih energentov. Kljub zavezi EU, da do konca leta 2027 odpravi uvoz ruskega plina, ostajajo posamezni glasovi, ki opozarjajo na možnost začasnega taktičnega zasuka v primeru globlje in dolgotrajnejše energetske krize. Tak scenarij ostaja malo verjeten, vendar ga v razmerah izrazitega pomanjkanja ni mogoče povsem izključiti.

Popolne odprave odvisnosti v doglednem času ni mogoče pričakovati, mogoče pa jo je z ustrezno kombinacijo ukrepov bistveno zmanjšati. Vprašanje tako ni več, ali bo naslednji šok prišel, temveč ali bo Evropa nanj pripravljena bolje kot doslej.

Viri:

1. BBC News. (2026). Why the Strait of Hormuz matters so much in the Iran war. Dostopno prek: https://www.bbc.com/news/articles/c78n6p09pzno

2. European Commission. (2025). REPowerEU – phase out of Russian energy imports. Dostopno prek: https://energy.ec.europa.eu/strategy/repowereu-phase-out-russian-energy-imports_en

3. European Commission – Eurostat. (2026). EU imports of energy products – latest developments. Dostopno prek: https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=EU_imports_of_energy_products_-_latest_developments

4. European Commission – Eurostat. (2026). Energy in Europe: imports dependency. Dostopno prek: https://ec.europa.eu/eurostat/web/products-eurostat-news/w/wdn-20260318-1

5. Statistični urad Republike Slovenije. (2025). Energetska statistika, 2024: Energetska odvisnost manjša, končna raba večja. Dostopno prek: https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/13894

6. Posodobljeni celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije. (2024). Dostopno prek: https://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/nepn/dokumenti/nepn2024_final_dec2024.pdf

7. The Brussels Times. (2026). Energy prices: EU to monitor potential kerosene supply issues. Dostopno prek: https://www.brusselstimes.com/2091608/energy-prices-eu-to-monitor-potential-kerosene-supply-issues

8. Reuters. (2026). Spain says it would actively participate in potential EU jet fuel sharing. Dostopno prek: https://www.reuters.com/sustainability/climate-energy/spain-says-it-would-actively-participate-potential-eu-jet-fuel-sharing-2026-04-20/