Rekalibracija ali strateški premik? Prihodnost transatlantskih odnosov

Prihodnost transatlantskih odnosov postaja eno ključnih strateških vprašanj našega časa. Več kot sedem desetletij sta bili Evropa in Združene države Amerike povezani skozi skupno varnostno arhitekturo, ki je temeljila na NATO, gospodarski integraciji, skupnih demokratičnih vrednotah in podobnem razumevanju mednarodnega reda. Danes pa se ob vojni v Ukrajini, negotovosti glede prihodnje usmeritve ameriške zunanje politike in vse glasnejših razpravah o evropski strateški avtonomiji odpira vprašanje, ali gre zgolj za prilagajanje zavezništva novim okoliščinam ali pa za začetek globljega strateškega premika.

Prav to vprašanje je bilo v središču pogovora z ambasadorjem Michaelom Carpenterjem, nekdanjim ameriškim veleposlanikom pri OVSE in enim najvidnejših ameriških strokovnjakov za evropsko varnost in transatlantske odnose. Po njegovem mnenju se transatlantski odnosi danes nahajajo na prelomnici. Odločitve, ki jih sprejemamo danes, bodo določile, ali bo zavezništvo uspelo prilagoditi novim geopolitičnim razmeram ali pa bomo priča postopnemu oddaljevanju Evrope in Združenih držav.

Za članice, ki pri obrambnih zavezah zaostajajo, cena verjetno ne bo zapisana v formalnih sankcijah, temveč v politični teži. Carpenter opozarja, da lahko države, ki ne izpolnjujejo sprejetih obveznosti, pri ključnih varnostnih vprašanjih obveljajo za manj zanesljive partnerice. Za Slovenijo je to zato tudi vprašanje kredibilnosti in diplomatskega vpliva: koliko ga zaveznica, ki ne prispeva dogovorjenega deleža bremena, sploh lahko ima.

Naraščajoče razhajanje, ne pa razpad

Carpenter priznava, da so se v zadnjih letih pojavila vidna razhajanja med Evropo in ZDA. Če je ruska invazija na Ukrajino leta 2022 sprva okrepila transatlantsko enotnost, so jo pozneje začeli načenjati politična nesoglasja, trgovinski spori in različni strateški interesi. Po njegovih besedah se bodo ta razhajanja verjetno pokazala tudi na prihajajočem vrhu NATO v Ankari. Vendar pa opozarja, da razhajanje še ne pomeni razpada zavezništva.

Ključno vprašanje ni, ali obstajajo razlike med zaveznicami – te so obstajale vedno – temveč ali jih je mogoče upravljati na način, ki ohranja skupne strateške cilje.

Njegova vizija prihodnosti je jasna: močnejši evropski steber znotraj NATO, ki ostaja tesno povezan z Združenimi državami. Evropa mora prevzeti več odgovornosti za svojo varnost, povečati vojaške zmogljivosti in izboljšati pripravljenost svojih sil. Vendar pa bi popolna ločitev evropske obrambne politike od ZDA po njegovem mnenju dolgoročno oslabila zavezništvo.

Zato Carpenter ne govori o strateški avtonomiji v smislu oddaljevanja od ZDA, temveč o novi obliki soodvisnosti. Evropa mora postati močnejša, vendar na način, ki krepi transatlantsko partnerstvo.

Rusija bo ostala grožnja tudi po koncu vojne

Vojna v Ukrajini ostaja osrednji varnostni izziv Evrope. Hkrati pa po Carpenterjevem mnenju predstavlja tudi prelomnico v razvoju sodobnega vojskovanja.

Uporaba brezpilotnih sistemov, umetne inteligence in naprednih tehnologij je korenito spremenila bojišče. Frontne črte so postale izjemno pregledne, vojaške operacije pa vse bolj avtomatizirane. Izkušnje iz Ukrajine bodo pomembno vplivale na razvoj vojaških doktrin v prihodnjih desetletjih. Toda še pomembnejše je njegovo opozorilo, da morebitna prekinitev ognja ali mirovni sporazum ne bosta odpravila temeljnega problema evropske varnosti.

Rusija bo po njegovem mnenju ostala dolgoročna grožnja evropski varnosti. Poleg konvencionalnih vojaških zmogljivosti uporablja tudi širok spekter hibridnih metod – od kibernetskih napadov in sabotaž do dezinformacijskih kampanj in drugih oblik političnega pritiska. Moskva nenehno preizkuša meje evropskega in zahodnega odziva.

Prav zato morata NATO in Evropska unija razviti bistveno bolj usklajen pristop k hibridnim grožnjam. Po Carpenterjevem mnenju Evropa še vedno nima dovolj celovite strategije za odzivanje na aktivnosti, ki ne predstavljajo neposrednega vojaškega napada, vendar dolgoročno spodkopavajo stabilnost evropskih družb.

Obrambni izdatki niso dovolj

Pomemben del razprave je bil namenjen tudi evropskim obrambnim zmogljivostim. Po Carpenterjevem mnenju povečanje obrambnih proračunov samo po sebi ne bo zadostovalo. Ključno vprašanje prihodnosti je industrijska zmogljivost.

Pri tem pa opozarja na nevarnost podvajanja zmogljivosti. Čeprav podpira razvoj močnejše evropske obrambne industrije, meni, da Evropa ne bi smela porabljati sredstev za razvoj sistemov, ki jih Združene države že imajo. Takšen pristop bi bil drag in neučinkovit.

Namesto tega zagovarja sinergijski model razvoja obrambne industrije. Evropa in Združene države bi morale graditi medsebojno povezane obrambno-industrijske ekosisteme, razvijati odporne dobavne verige ter tesneje sodelovati na področjih naprednih tehnologij, umetne inteligence in inovacij. Po njegovem mnenju je dolgoročna varnost Evrope odvisna od tega, ali bosta obe strani Atlantika sposobni ohraniti tehnološko in industrijsko povezanost.

Cena zaostajanja

Poseben del pogovora je bil namenjen tudi vprašanju obrambnih izdatkov Slovenije in širše razprave o delitvi bremen znotraj NATO.

Carpenter je poudaril, da države, ki ne izpolnjujejo sprejetih zavez, verjetno ne bodo soočene s formalnimi sankcijami znotraj NATO. Posledice pa so lahko politične. Države, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, tvegajo, da bodo pri pomembnih političnih in varnostnih vprašanjih obravnavane kot manj zanesljive partnerice. Še posebej v odnosu do Združenih držav lahko to vpliva na kakovost bilateralnih odnosov in politični vpliv posamezne države.

Kot je poudaril Carpenter, obstaja nevarnost, da se takšne države znajdejo “na koncu vrste zaveznic”, ko gre za politično pozornost, obrambno sodelovanje ali strateške prioritete. Za manjše države, kot je Slovenija, vprašanje obrambnih izdatkov zato ni zgolj finančno vprašanje. Gre tudi za vprašanje kredibilnosti in vpliva znotraj zavezništva.

Prilagoditev, ne razhod

Ali smo torej priča rekalibraciji transatlantskih odnosov ali strateškemu prelomu? Iz Carpenterjevih odgovorov izhaja, da gre za oboje. Po eni strani se vloga Evrope spreminja. Evropske države prevzemajo več odgovornosti za lastno varnost, povečujejo obrambne izdatke in gradijo nove zmogljivosti. Po drugi strani pa to po njegovem mnenju ne pomeni, da se Evropa in Združene države oddaljujejo druga od druge.

Nasprotno. V času, ko mednarodne institucije izgubljajo vpliv, geopolitična konkurenca narašča, hibridne grožnje pa postajajo vse pogostejše, ostaja transatlantsko partnerstvo eden najpomembnejših stebrov evropske in globalne stabilnosti.

Kljub trenutnim napetostim Carpenter ostaja optimističen. Politične, gospodarske, tehnološke in varnostne vezi med Evropo in Združenimi državami so pregloboke, da bi prišlo do trajnega razkola. Prihodnost ne bo odvisna od tega, ali bo Evropa močnejša. Odvisna bo od tega, ali bo svojo moč gradila skupaj z Združenimi državami ali ločeno od njih. Po Carpenterjevem prepričanju je odgovor jasen: močnejša Evropa in angažirane Združene države ostajata najboljše zagotovilo za varnost in stabilnost na obeh straneh Atlantika.