Članki

Obrambna banka za čas, ko varnost postaja tudi finančna infrastruktura

"Zmanjšati tveganje za zasebni kapital in omogočiti širitev industrijske baze."

Daniel Fazlić

04. junij 2026.

Večina zaveznic danes razume, da se varnostno okolje v Evropi ne bo hitro vrnilo v obdobje pred rusko invazijo na Ukrajino in so posledično dvignile obrambne izdatke. Politična zaveza k večji porabi pa sama še ne zagotavlja večje vojaške moči. Med proračunsko obljubo in dejansko zmogljivostjo stoji precej bolj zapleten sistem: dolgoročno financiranje, industrijska baza, dobavne verige, bančna regulacija, stroški kapitala, javna naročila in sposobnost držav, da denar usmerijo v projekte, ki povečujejo skupno odpornost.

Evropsko obrambno politiko danes določa dvojni pritisk. Prvi je pritisk povpraševanja: države potrebujejo več streliva, zračne obrambe, brezpilotnih sistemov, kibernetske zaščite, logistike, vojaške mobilnosti in odpornostne infrastrukture. Drugi je pritisk proizvodnje: industrija mora ta naročila dovolj hitro pretvoriti v dejanske dobave. Prav tu se politična razprava pogosto ustavi prehitro. Višji obrambni proračun še ne pomeni, da bodo zmogljivosti na voljo v pravem času, po sprejemljivi ceni in v zadostnem obsegu. Varnostna kriza je pokazala, da dodatna naročila hitro naletijo na dolge dobavne roke, pomanjkanje komponent, omejene proizvodne linije in višje cene.

Obrambna inflacija je zato posledica večletnega obdobja, v katerem je bila evropska industrijska baza prilagojena mirnodobnemu tempu, zdaj pa mora odgovoriti na bistveno večje in hitrejše povpraševanje. Več denarja v sistemu z omejeno ponudbo lahko pospeši naročila, hkrati pa podaljša čakalne vrste in zviša cene. Pri obrambi je to posebej pomembno, ker čas ni računovodska kategorija, ampak del odvračanja: zmogljivost, ki pride prepozno, ima manjšo strateško vrednost.

Predlog Banke za obrambo, varnost in odpornost, oziroma Defence, Security and Resilience Bank (DSRB), odgovarja prav na to vrzel. Na uradni strani razvojne skupine DSRB je banka opisana kot večstranska institucija v lasti držav, namenjena mobilizaciji kapitala za obrambo, varnost in odpornost demokratičnega sveta. Njena naloga bi bila trojna: državam omogočiti dostopnejše dolgoročno financiranje, pospešiti in racionalizirati obrambne nabave ter z garancijami sprostiti zasebni kapital za podjetja v obrambnih in varnostnih dobavnih verigah. To je tudi razlog, da pobudniki DSRB opisujejo kot finančni multiplikator: javni kapital držav naj bi omogočil precej večji obseg posojil, garancij in zasebnega financiranja.

Kje je težava: denar še ne pomeni zmogljivosti

Evropski odziv na obrambno vrzel že vključuje več novih finančnih in industrijskih instrumentov, vendar je njihova logika za zdaj razdeljena med različne ravni sistema. SAFE oziroma Ukrep za varnost Evrope, kot ga opisuje Evropska komisija, državam članicam omogoča dostop do dolgoročnih posojil za naložbe v obrambne zmogljivosti, predvsem tam, kjer so potrebna skupna naročila, večja predvidljivost in hitrejše zapiranje vrzeli v evropski obrambni industrijski bazi. Svet Evropske unije ga predstavlja kot 150-milijardni instrument za skupna naročila in krepitev evropske varnosti ter obrambe, kar pomeni, da SAFE predvsem naslavlja državno stran povpraševanja: državam pomaga financirati, naročati in usklajevati nakupe. Evropska investicijska banka je medtem razširila financiranje varnostnih in obrambnih projektov na področjih infrastrukture, vojaške mobilnosti, kibernetske varnosti, naprednih tehnologij in dvojne rabe, vendar orožje in strelivo ostajata zunaj njenega mandata.

NATO določa politični okvir kolektivne obrambe, cilje zmogljivosti in širšo usmeritev zavezniškega odvračanja, posebej po novi zavezi, da bodo zaveznice do leta 2035 namenile pet odstotkov BDP za jedrne obrambne potrebe ter varnostno in odpornostno povezane izdatke. Vsak od teh mehanizmov rešuje pomemben del problema, skupna vrzel pa ostaja pri izvedbi: kako zagotoviti, da višji izdatki ne ostanejo predvsem proračunska postavka, temveč se pretvorijo v pravočasno proizvodnjo, širše dobavne verige, nižje stroške kapitala in večjo industrijsko odpornost. Prav v to vrzel se umešča DSRB.

Kaj je DSRB

DSRB je zamišljena kot večstranska posojilna institucija v lasti držav, oblikovana po logiki razvojnih bank. V razlagi DSRB na uradni strani pobude je predstavljena kot dopolnilo nacionalnim proračunom in kot način, kako združiti zavezniško kreditno moč za cenejše dolgoročno financiranje. Države bi prispevale kapital, banka pa bi zaradi skupne bonitetne moči članic na trgih izdajala obveznice in zbrana sredstva usmerjala v projekte, ki podpirajo obrambo, varnost in odpornost. Ta zasnova je blizu modelom večstranskih razvojnih bank, kot so Svetovna banka, Evropska banka za obnovo in razvoj ali druge institucije, ki so nastale za financiranje sistemskih prehodov, obnovo infrastrukture in dolgoročne razvojne potrebe.

V praksi bi DSRB lahko financirala države, akreditirana podjetja in dobavne verige, pri čemer bi posebno vlogo imele garancije komercialnim bankam. To je bistveno za obrambno industrijo, kjer ključne zmogljivosti pogosto nastajajo pod ravnjo velikih sistemskih proizvajalcev. Dobavitelji druge, tretje in četrte ravni, specializirana tehnološka podjetja, proizvajalci komponent, logistični ponudniki in start-upi imajo pogosto znanje, naročila in strateški pomen, a nimajo vedno dostopa do poceni dolgoročnega kapitala. Pobudniki DSRB zato poudarjajo, da "zasebni trgi imajo kapital, a potrebujejo katalizator". Vloga banke bi bila prav v tem katalizatorju: zmanjšati tveganje za zasebni kapital in omogočiti širitev industrijske baze.

Kako bi mehanizem deloval

Finančna logika DSRB temelji na kombinaciji vplačanega in vpoklicnega kapitala. Vplačani kapital je dejanski vložek držav, vpoklicni kapital pa zaveza, da bi države v izjemnih okoliščinah zagotovile dodatna sredstva. Takšna struktura je pri večstranskih razvojnih bankah znana: vlagateljem in bonitetnim agencijam sporoča, da za institucijo stojijo države, banka pa lahko zato cilja na visoko bonitetno oceno in cenejše zadolževanje. V gradivih DSRB je zapisano, da "vplačani kapital daje banki takojšnjo moč", medtem ko ji "vpoklicni kapital daje bonitetno oceno AAA, ker vlagatelji vedo, da za njo stojijo vlade". S tem bi se javni kapital spremenil v podlago za večji obseg posojil in garancij.

Razlika do klasičnega zadolževanja je pomembna. Pri neposrednem zadolževanju država izda dolg in ga nosi na lastni bilanci. Pri DSRB bi obveznice izdajala banka, dolg pa bi bil na njeni bilanci. Države bi bile izpostavljene prek kapitala in jamstev, vendar bi se financiranje izvajalo skozi skupno institucijo. V analizi Atlantskega sveta o novi globalni obrambni banki Rob Murray piše, da bi takšen model lahko reševal ponavljajoče se težave zavezništva pri financiranju obrambe, predvsem z zmanjševanjem tveganj za komercialne banke in podporo proizvodnim zmogljivostim v dobavnih verigah. Za države je pomembna predvsem kombinacija: dolgoročnejši kapital, nižji stroški financiranja in večji industrijski učinek javnega denarja.

Zakaj je pomembna industrijska stran

Klasična obrambna razprava se pogosto osredotoča na končne sisteme: letala, oklepna vozila, rakete, drone, ladje, radarske sisteme ali strelivo. Današnja varnostna kriza je pokazala, da je prav tako pomembno vprašanje, kdo in s kakšno hitrostjo lahko te sisteme proizvaja, vzdržuje, posodablja in dobavlja. Obrambna inflacija ni samo posledica višjih proračunov, temveč tudi omejene ponudbe, dolgih dobavnih rokov in pomanjkanja proizvodne globine. Več držav lahko hkrati poveča naročila, a proizvodnja ne more čez noč nadomestiti desetletij počasnejšega investiranja v industrijsko bazo.

Tu DSRB uvaja pomemben premik: financiranje naj bi podpiralo tudi ponudbeno stran. Na strani držav bi banka omogočala večletna posojila in dolgoročnejše pogodbe, na strani industrije pa bi z garancijami komercialnim bankam sproščala kreditiranje podjetij v dobavni verigi. Strožja bančna pravila, vključno z Basel IV, povečujejo kapitalske zahteve pri tveganih ali koncentriranih izpostavljenostih, kar vpliva tudi na obrambna podjetja. Gradiva DSRB poudarjajo, da lahko garancije zmanjšajo uteži tveganja in sprostijo bilančne zmogljivosti bank, kar pomeni več posojil po boljših pogojih. Za industrijo to pomeni manj čakanja na politične odločitve in več finančne predvidljivosti za širitev proizvodnje.

Kaj kažejo gospodarske ocene

Gospodarski argument za DSRB zahteva previdnost, saj obrambna poraba sama po sebi ne ustvarja zanesljive razvojne strategije. Učinek je odvisen od strukture izdatkov, deleža uvoza, vključenosti domače in zavezniške industrije, raziskav in razvoja ter sposobnosti, da financiranje ustvari trajnejše proizvodne zmogljivosti. V poročilu Rebecce Harding "Financiranje obrambe za rast in odpornost" je zapisano, da ima sama obrambna poraba "skromne in kratkotrajne učinke". Po njeni analizi dodatni odstotek BDP za obrambo v razvitih gospodarstvih običajno poveča proizvod le za 0,4 do 0,8 odstotka v kratkem obdobju, učinek pa po petih letih skoraj izgine.

V istem poročilu je DSRB predstavljen kot širši model, ker združuje suvereni kapital in garancije za dobavne verige. Harding ocenjuje, da večstransko strukturirano financiranje omogoča večji in trajnejši učinek, saj javni kapital privablja zasebno financiranje ter seže globlje v industrijsko bazo. V poročilu je zapisano, da DSRB "zagotavlja, da kapital doseže ne le velike sistemske proizvajalce, ampak tudi inovatorje, podizvajalce in specializirane dobavitelje, od katerih je odvisna sodobna obrambna zmogljivost". Ta trditev je za policy razpravo ključna: obrambna poraba ima večjo vrednost, kadar ne financira samo nakupa končnega sistema, temveč tudi sposobnost, da se sistem proizvaja, popravlja, razvija in nadgrajuje v zavezniškem prostoru.

Kje je pobuda danes

V zadnjih mesecih je DSRB dobil jasnejšo politično obliko. Kanadsko finančno ministrstvo je aprila sporočilo, da so se v Montrealu končala večstranska pogajanja o ustanovni listini prihodnje banke. Minister François-Philippe Champagne je dejal, da so pogajanja "ključen korak pri prehodu DSRB od ideje k realnosti". Kanadska vlada je pobudo opisala kot instrument za dolgoročno in nizkocenovno financiranje obrambnih, varnostnih in odpornostnih pobud v dobavnih verigah, s poudarkom na malih in srednjih podjetjih ter vladah članic.

Kanadski premier Mark Carney je pobudo uokviril kot del širše obrambno-industrijske strategije. V objavi kabineta predsednika vlade je DSRB opisana kot nova večstranska finančna institucija, ki naj bi mobilizirala zasebni kapital, podprla kolektivno varnost in zapolnila finančne vrzeli v obrambnih dobavnih verigah. Carney je ob tem zapisal, da je "Kanada pripravljena voditi ta napor", banka pa naj bi zagotavljala "nizkocenovno financiranje ključnih obrambnih projektov v sodelujočih državah". Reuters je poročal, da naj bi bila institucija zasnovana z ambicijo bonitetne ocene AAA in možnostjo mobilizacije približno 100 milijard funtov oziroma 135 milijard dolarjev za obrambne projekte, ob tem pa opozoril, da politično soglasje med večjimi evropskimi državami še nastaja.

Kaj bo odločilo o uspehu

Najzahtevnejši del DSRB bo upravljanje. Banka, ki želi financirati obrambne zmogljivosti in ohraniti visoko bonitetno oceno, bo potrebovala konservativna pravila tveganj, pregledne kriterije financiranja in jasno razmejitev med strateškim mandatom ter industrijskimi interesi posameznih držav. Ustanovna listina bo morala določiti, kdo odloča o projektih, kako se prepreči pretirana koncentracija sredstev pri največjih industrijskih igralcih, kako se zagotovi dostop manjšim dobaviteljem in kako se določa, kaj šteje kot obramba, varnost ali odpornost. Prav področje odpornosti bo posebej občutljivo, ker lahko zajame kibernetsko varnost, energetiko, logistiko, vesoljske storitve, komunikacije, vojaško mobilnost in kritično infrastrukturo.

Pomen DSRB je predvsem v tem, da obrambno politiko postavlja v širši okvir finančne, industrijske in tehnološke države. V prihodnjem desetletju bo obramba vse bolj povezana z vprašanjem, ali imajo zaveznice institucije, ki lahko dolgoročno podprejo industrijsko bazo, zmanjšajo stroške kapitala, vključijo zasebne vlagatelje in ohranijo politični nadzor nad strateškimi prioritetami. NATO v razlagi nove petodstotne zaveze navaja, da bodo zaveznice do leta 2035 namenile pet odstotkov BDP za jedrne obrambne potrebe ter varnostno in odpornostno povezane izdatke, pri čemer bo do 1,5 odstotka BDP namenjenega tudi kritični infrastrukturi, zaščiti omrežij, civilni pripravljenosti, inovacijam in krepitvi obrambne industrijske baze. DSRB je eden izmed odgovorov na to novo realnost. Njena vrednost bo odvisna od tega, ali bo finančni vzvod prevedla v realne zmogljivosti, dosegla dobavitelje pod ravnjo največjih obrambnih skupin in smiselno dopolnila obstoječe evropske ter zavezniške instrumente.

Oznake:

Priporočeno

Objave

Konec iluzije varnega sveta – kaj nova geopolitična realnost pomeni za Slovenijo

Avtor: Katja Geršak

Razpad mednarodnega reda in vrnitev politike moči Evropo potiskata v obdobje povečane varnostne negotovosti, v katerem so manjše države najbolj izpostavljene.

28.01.2026