Članki

Gen. Frank Gorenc: NATO bo močnejši, toda Evropa mora dokazati, da zna odvračati

Vrh v Ankari bo pokazal, ali evropske članice NATO razumejo, da zavezništvo ni samo ameriško varnostno jamstvo, ampak tudi obveznost lastne vojaške, industrijske in politične zrelosti.

Katja Geršak

02. julij 2026.

Prihodnji vrh NATO v Ankari prihaja v trenutku, ko se transatlantski odnosi ne lomijo, vendar se spreminjajo na način, ki bo za Evropo dolgoročno precej zahtevnejši. To je tudi širši okvir razprav, ki jih odpira Trivelis Inštitut: varnost ni več samoumevna okoliščina evropskega političnega udobja: gre za sistem zmogljivosti, industrije, zaupanja, odpornosti in javne podpore. Pogovor z upokojenim ameriškim generalom Frankom Gorencem je zato pomemben, ker ne izhaja iz abstraktne razprave o odstotkih BDP, ampak iz operativne izkušnje NATO.

Gorenc, rojen v Ljubljani, je bil štirizvezdični general ameriškega vojnega letalstva, poveljnik ameriških zračnih sil v Evropi in Afriki ter poveljnik zračnega poveljstva NATO v Ramsteinu. Njegova ocena sedanjega trenutka je neposredna: "Ne mislim, da gre za začasno rekalibracijo. To se je pod površjem kuhalo že veliko let." Po njegovem se je napetost v zavezništvu gradila dolgo, Donald Trump pa jo je zgolj izrekel bolj ostro in politično učinkovito, predvsem pri vprašanju evropskega financiranja obrambe.

Toda za Gorenca bistvo razprave ni 5. člen, ki določa kolektivno obrambo. "Pri vsaki prilagoditvi NATO po mojem ne govorimo nujno o zavezanosti 5. členu. To je veliko bolj razprava o 3. členu," pravi. Prav tu je jedro sedanje evropske zadrege. 3. člen Severnoatlantske pogodbe od članic zahteva, da same in skupaj razvijajo sposobnost odpora proti oboroženemu napadu. Gorenc opozarja, da je bil ta člen v javni razpravi dolgo skoraj spregledan: "To je člen, o katerem se nikoli ni zares podrobno govorilo. Zmeda med 5. in 3. členom zamegli pogovor."

Ta poudarek je pomemben tudi za slovensko razpravo. Evropa je desetletja razpravljala o ameriškem varnostnem jamstvu, manj pa o lastni sposobnosti, da to jamstvo dopolni z verodostojnimi silami, zalogami, logistiko, industrijo in politično voljo. Gorenc to pove precej bolj kratko: "Gre za zavezo, da ustvariš oboroženo silo, ki se lahko brani na najboljši možni način." V tej povedi je bistvo novega evropskega obrambnega trenutka. Politične odločitve se morajo pretvoriti v enote, strelivo, zračno obrambo, brezpilotne sisteme, usposobljene ljudi in proizvodne zmogljivosti.

V Ankari bo zato po Gorencu veliko napetosti. "Ankara bo prelomna točka," pravi, vendar ne pričakuje urejenega diplomatskega rituala. "Če so pripravljalna srečanja kakršen koli znak, kako bo videti vrh voditeljev držav v Ankari, potem mislim, da bo eksplozivno." Hkrati ne vidi nujno negativnega izida. Po njegovem lahko prav oster pogovor postavi nov okvir za obnovo zaupanja: "Zaupanje je temelj zavezništva. Prepričan sem, da ga je mogoče obnoviti, vendar bo za to potreben čas na obeh straneh."

Zaupanje je načeto iz različnih smeri. Evropejci opozarjajo na ameriško nepredvidljivost, trgovinske pritiske, izjave o Grenlandiji in občutek, da Washington pri globalnih krizah zaveznic ne vključuje dovolj. V ZDA pa je po Gorencu močno odmevala evropska zadržanost pri uporabi ameriških oporišč in zračnega prostora za operacije v povezavi z Iranom. "Nismo prosili nobene evropske države, naj se vključi v Iran. Prosili smo samo za uporabo baz," pravi. Ta epizoda je po njegovem presenetila celo tradicionalne ameriške podpornike NATO, saj je odprla vprašanje, kaj zavezniška solidarnost pomeni zunaj ozkega evropskega pogleda na varnost.

Pri tem vprašanja Irana ne razume samo kot vprašanja ene ameriške vojaške operacije. Zanj gre za širši preizkus, ali imajo zaveznice skupno predstavo o varovanju globalnih skupnih dobrin. "Eno je, da se Evropejci ne strinjajo z akcijo v Iranu, drugo pa je, da se ne strinjajo z dejanji, ki so potrebna za prihodnost Hormuške ožine," pravi. "Ali imamo skupno vizijo svobode plovbe v globalnih skupnih dobrinah? Mislim, da jo imamo. To je temeljno vprašanje." Hormuška ožina je zato več kot geografski prehod med Perzijskim in Omanskim zalivom. Je test, ali zavezništvo zna varnost razumeti kot globalno mrežo energetskih, trgovinskih, vojaških in političnih interesov.

Gorenc pri tem ne skriva, da zavezništvo ni prostor čistih načel, ampak prostor nacionalnih interesov. "Na koncu države počnejo tisto, kar je v njihovem nacionalnem interesu, ne tistega, kar je v interesu NATO. Tega preprosto ne počnejo," pravi. Prav zato je politična kohezija NATO nekaj, kar je treba nenehno vzdrževati. Ni samoumevna posledica podpisane pogodbe, ampak vsakodnevno politično delo, ki ga otežujejo različni strateški pogledi, domače javnosti, proračunske omejitve in različne stopnje občutka ogroženosti.

Pri obrambnih izdatkih Gorenc priznava, da so ameriški pritiski že imeli učinek. "Če pogledamo objektivno, so Trumpove kritike Evrope in delitve bremena že obrodile sadove. Poraba evropskih držav NATO se je znatno povečala." Pri tem izpostavlja Nemčijo, ki po njegovem ne govori več samo o oboroževanju, ampak jo podpira z realnim denarjem. Toda hkrati opozarja, da denar sam po sebi ni odvračanje. "Evropa bo pozvana, naj naredi še več, če je to mogoče," pravi, vendar je ključno vprašanje, ali se bodo finančne obljube pretvorile v dejanske zmogljivosti.

Tu je Gorenc najbolj oster. "Zahodne države v našem zavezništvu so bile v bistvu uspavane glede ideje obrambe in niso razumele, kaj proizvodna zmogljivost države pomeni za odvračanje." Po njegovem ima tudi ameriška obrambna industrijska baza težave pri povečanju proizvodnje za potrebe prihodnjega vojskovanja, Evropa pa je v še težjem položaju. "Sposobnost, da denar, namenjen obrambi, v Evropi pretvoriš v proizvodnjo z zahtevano hitrostjo, preprosto ni tam. Ni je v obratih in še pomembneje, ni je pri delovni sili." Njegov najmočnejši stavek na to temo je skoraj programski: "Lahko imate sto bilijonov dolarjev, pa tankov ne boste dobili nič hitreje, če jih ne morejo izdelati hitreje."

Industrijsko vrzel ponazori s podatkom iz začetka vojne v Ukrajini. "V prvih delih vojne so Ukrajinci v enem mesecu porabili dve ali tri leta proizvodnje 155-milimetrskih topniških granat," pravi Gorenc. To po njegovem pomeni, da tudi politična volja ne zadošča, kadar za njo ni proizvodne baze. "Tudi če bi hoteli, se ne bi mogli boriti nazaj, ker bi nam na koncu zmanjkalo." V tej oceni je najtrši del evropskega varnostnega problema. Kontinent lahko sprejme nove cilje, oblikuje nove sklade in sprejme ambiciozne sklepe, vendar odvračanje nastane šele takrat, ko obstajajo zaloge, dobavne verige, proizvodni obrati in ljudje, ki znajo vse to vzdrževati.

Ukrajina je za Gorenca dokaz, da vojna ne nagrajuje administrativnih načrtov, ampak odločnost, inovacije in sposobnost prilagoditve. "Ukrajina je obrnila tok vojne. To je storila z odločnostjo, inovacijami in s tem, da je njena industrija zgradila zmogljivosti, ki so ji jih vse zahodne države odrekale, na primer dolgoročne zmogljivosti." Posebej izpostavlja brezpilotne sisteme. "Ukrajina je temeljno spremenila prihodnje vojskovanje z uvedbo majhnih dronov in zdaj tudi velikih z dolgim dometom," pravi. Nato doda podatek, ki dobro pokaže razsežnost spremembe: "V Ukrajini je 500 podjetij, ki izdelujejo drone. Kaj natančno bodo ta podjetja počela, ko bo vojne konec?"

To vprašanje presega Ukrajino. Odpira širši problem militarizirane inovacijske baze, ki po vojni ne izgine. Tehnološke sposobnosti, znanje, proizvodne linije in ljudje ostanejo. Za Evropo je to opozorilo in priložnost. Opozorilo zato, ker prihodnje vojne ne bodo čakale na dolge nabavne postopke. Priložnost zato, ker se vojaška inovacija vedno bolj pomika iz velikih, zaprtih sistemov v mreže podjetij, laboratorijev, programerjev, inženirjev in operativnih uporabnikov, ki tehnologijo spreminjajo neposredno na bojišču.

Gorenc meni, da ima Ukrajina možnost zmage, vendar pri tem takoj odpre najtežje vprašanje: "Izziv je, kako se bo poražena Rusija odzvala na to. Ali bo udarila nazaj? Ne smemo pozabiti, da ima jedrsko orožje." Možen konec vojne po njegovem ni nujno jasna zmaga v klasičnem pomenu besede. Lahko bi šlo za izčrpanje obeh strani, prenehanje aktivnih bojnih operacij in novo zamrznjeno krizo. "Obe strani lahko delata za domačo javnost in razglasita zmago, nato pa gredo vsi naprej, konflikt pa ostane nerešen."

Za Evropo bi to pomenilo dolgo obdobje negotovosti, v katerem Rusija ne bi nujno imela moči za neposreden konvencionalni napad, bi pa še naprej uporabljala hibridna sredstva. Gorenc Rusije ne opisuje kot gospodarskega velikana, ampak kot državo, ki svojo šibkost nadomešča z geografijo, energijo, jedrskim orožjem in hibridnim delovanjem. "Rusija je gospodarstvo ene surovine, ki ga EU in ZDA popolnoma zasenčita," pravi. "Njen BDP je manjši od BDP dveh ameriških zveznih držav." Toda prav zato hibridno delovanje ostaja njeno realno orodje vpliva. "Hibridno vojskovanje se dogaja zdaj in traja že dolgo," pravi Gorenc. "Glede na to, kje je Rusija ekonomsko, je to v resnici edini način, kako lahko vpliva na stvari, tudi v svoji regiji."

Odvračanje zato po njegovem ni koncept, ki bi ga bilo treba znova izumiti. Treba ga je vzeti resno. "Odvračanje temelji na sposobnosti in pripravljenosti članic zavezništva, da uporabijo vojaški instrument moči tako, da je vsako dejanje, ki ga načrtuje Rusija, zanjo bolj boleče od tistega, kar bi lahko pridobila." Gorenc doda stavek, ki najbolje povzame njegovo razumevanje evropske varnostne dileme: "Sila, ki ne more zmagati, ne more odvračati. To smo pozabili."

Za Slovenijo je Gorencovo sporočilo praktično in precej neposredno. Majhna država ne more tekmovati z velikimi silami v obsegu, lahko pa mora vedeti, kaj zna in kaj lahko ponudi zavezništvu. "Moje priporočilo je, da vodstvo države še naprej odprto in odločno utemeljuje potrebo po večjih vlaganjih," pravi. Dodaja, da mora Slovenija izpostaviti področja, kjer je dobra, in jih uporabiti za zapolnitev znanih vrzeli v NATO. Majhne države imajo po njegovem še eno nalogo: graditi politično kohezijo zavezništva. "NATO je politično-vojaško zavezništvo. Vse, kar lahko majhna država naredi za politično kohezijo zavezništva, je pomembno."

Gorenc kljub ostrim ocenam ni pesimist. Nasprotno, prepričan je, da bo NATO po sedanjem obdobju močnejši. "Po Ukrajini in po tej razpravi o delitvi bremena bo NATO močnejši kot kdaj koli." Vstop Švedske in Finske razume kot eno največjih strateških posledic ruske invazije. "Ena najboljših stvari, ki se je zgodila NATO, je bila, da sta Švedska in Finska rekli: ne moreva biti več nevtralni, pridružiti se morava zavezništvu." Po njegovem je Putin z invazijo dosegel nasprotno od želenega: "Njegova invazija na Ukrajino je NATO postavila v položaj, da bo še močnejši."

V prihodnjih petih letih Gorenc glavnih izzivov NATO ne vidi samo v vojaških kategorijah. Kot ključne izpostavlja Rusijo po koncu vojne, Kitajsko kot gospodarski izziv, umetno inteligenco kot strateško tehnologijo in migracije kot skupen evropsko-ameriški problem. Pri Kitajski je posebej jasen: "Kitajska ni vojaški problem. Je gospodarski problem. Gospodarsko bi rekel, da imamo vse karte v rokah. Evropa in ZDA imajo vse karte v rokah, vendar jih nismo pripravljeni uporabiti."

Njegov končni sklep je preprost in zato politično zahteven. "Evropa potrebuje močne ZDA, ZDA pa potrebujejo močno Evropo. Skupaj je to način, kako bo svet stabilen. Šibka Evropa ali šibke ZDA niso dobre za svetovno stabilnost." Ankara bo zato manj vrh o odstotkih in bolj test, ali zavezništvo razume lastno logiko. NATO ne more temeljiti samo na obljubi, da bo nekdo drug prišel pomagat. Temeljiti mora na prepričanju, da vsaka članica že pred krizo naredi dovolj, da pomoč sploh postane verodostojna.

Oznake:

Trivelis ZDA Evropa NATO Frank Gorenc

Priporočeno

Objave

Konec iluzije varnega sveta – kaj nova geopolitična realnost pomeni za Slovenijo

Avtor: Katja Geršak

Razpad mednarodnega reda in vrnitev politike moči Evropo potiskata v obdobje povečane varnostne negotovosti, v katerem so manjše države najbolj izpostavljene.

28.01.2026