Članki

Ankara kot test novega NATO

Vrh v Turčiji bo pokazal, kako daleč je Evropa pripravljena iti pri obrambi, saj ameriškja zahteva po evropskem prevzemanju večje odgovornosti ni nova.

Daniel Fazlić

01. julij 2026.

Ko se bodo voditelji članic NATO 7. in 8. julija zbrali v Ankari, bo uradni dnevni red na prvi pogled razmeroma predvidljiv, saj bodo v ospredju obrambni izdatki, obrambna industrija, podpora Ukrajini, krepitev odvračanja in prilagajanje zavezništva varnostnemu okolju, ki ga je ruska vojna proti Ukrajini trajno spremenila. Politična teža vrha pa bo precej širša od njegove formalne agende, ker bo Ankara eden prvih velikih preizkusov vprašanja, ali lahko NATO obdrži notranjo enotnost v času, ko se ameriška varnostna politika do Evrope premika iz starega jezika strateškega jamstva v precej trši jezik pričakovanj, računov in dokazovanja evropske resnosti.

To ne pomeni razpada transatlantske vezi, pomeni pa njeno preoblikovanje. NATO še vedno temelji na ameriški vojaški moči, ameriškem jedrskem odvračanju, ameriških obveščevalnih zmogljivostih, zračni in protiraketni obrambi ter logistični globini, ki je evropske države same še dolgo ne bodo mogle nadomestiti, toda prav zato je sprememba političnega tona v Washingtonu toliko pomembnejša. ZDA ostajajo nepogrešljive, hkrati pa od Evrope zahtevajo bistveno več odgovornosti, kar pomeni, da zavezništva ne zapuščajo, ga pa vse bolj razumejo kot dogovor, v katerem morajo evropske članice svojo politično pripadnost dokazati z zmogljivostmi, naročili, proizvodnjo, zalogami in pripravljenostjo na dolgotrajno varnostno tekmovanje.

Ankara je za takšen vrh skoraj idealno prizorišče, ker Turčija v NATO nikoli ni bila udobna članica, vendar je ostala ena njegovih strateško najpomembnejših držav. Njena lega med Črnim morjem, Bližnjim vzhodom, Kavkazom, Sredozemljem in Balkanom ji daje težo, ki je države na zahodu Evrope pogosto ne razumejo dovolj dobro, saj Turčija nadzoruje dostop med Sredozemljem in Črnim morjem, ima drugo največjo vojsko v zavezništvu, razvito obrambno industrijo, neposredne interese v Siriji, Iraku in vzhodnem Sredozemlju ter zapleten odnos z Rusijo, v katerem se prepletajo tekmovanje, trgovina, energetika, vojaška previdnost in diplomatska uporaba kriz.

Ankara ni izbrana slučajno

Turčija bo vrh zato uporabila kot dokaz svoje vrnitve v središče zavezniške politike, ne zgolj kot protokolarno nalogo gostiteljice. Ankara želi pokazati, da je država, brez katere NATO težko razume Črno morje, migracije, južno krilo, Bližnji vzhod in del pogovorov z akterji, s katerimi se zahodnoevropske prestolnice pogosto pogovarjajo posredno, v tem pa je tudi širša turška ambicija. Erdoğanova Turčija ne želi biti samo vzhodno krilo Zahoda, temveč samostojen strateški posrednik med Zahodom, Rusijo, muslimanskim svetom in državami globalnega juga, vrh NATO pa ji daje priložnost, da to vlogo predstavi v najbolj vidni možni obliki.

Takšna vloga ima svojo ceno, saj je Turčija za NATO strateško pomembna, hkrati pa politično neudobna. Nakup ruskega sistema S-400, zapleteni odnosi z Grčijo, ostre politike do Kurdov, zavlačevanja pri širitvenih procesih in notranjepolitični pritisk na medije so v zadnjem desetletju pokazali, da Ankara zavezništvo razume precej bolj transakcijsko kot večina evropskih članic. V tem je tudi ogledalo sedanjega NATO, ki se v javnem jeziku še vedno predstavlja kot skupnost demokracij, v operativni realnosti pa vse bolj deluje v svetu, v katerem vrednote, geografska nujnost in strateška uporabnost niso vedno lepo poravnane. Turčija je najbolj očiten primer te napetosti, vendar nikakor ni edini.

Glavna vsebinska tema vrha bo obrambna poraba, vendar številke same ne bodo dovolj, saj se zavezništvo ne sooča več samo z vprašanjem, koliko denarja države namenijo za obrambo, ampak tudi s tem, ali lahko ta denar dovolj hitro spremenijo v uporabno vojaško in industrijsko moč. Po dogovoru iz Haaga naj bi članice do leta 2035 dosegle pet odstotkov BDP za obrambo in širšo varnost, od tega 3,5 odstotka za jedrne obrambne potrebe ter 1,5 odstotka za odpornost, kritično infrastrukturo, kibernetsko varnost in obrambnoindustrijsko bazo. To je velik politični premik, ker je še pred nekaj leti velik del Evrope s težavo sprejemal stari cilj dveh odstotkov BDP, danes pa se govori o številki, ki bi pred rusko invazijo na Ukrajino v večini prestolnic zvenela kot politična provokacija.

Resnost in predvidljivost zaveznic

Pet odstotkov BDP je seveda lažje zapisati v sklepno izjavo kot pretvoriti v vojaško realnost, saj Evropa nima samo problema s proračuni, temveč tudi s proizvodnjo, naročanjem, dobavnimi verigami, razdrobljenimi standardi, počasnimi postopki, pomanjkanjem zalog in politično kulturo, ki je desetletja varnost razumela kot strošek, ne kot strateško infrastrukturo. Vojna v Ukrajini je pokazala, da moderna vojna ne porablja samo visokotehnoloških sistemov, ampak tudi ogromne količine (tradicionalnega) streliva, rezervnih delov, dronov, vozil, komunikacijske opreme in industrijske energije, zato bo obrambnoindustrijski forum ob robu vrha eden pomembnejših delov Ankare. Tam se bo pokazalo, ali NATO zna povečano porabo usmeriti v proizvodne linije, dolgoročne pogodbe in dobavne verige, ne zgolj v politično sporočilo o večji pripravljenosti.

Tu se ameriški pritisk najbolj jasno sreča z evropsko šibkostjo. ZDA lahko upravičeno opozarjajo, da evropske države predolgo niso vlagale dovolj, vendar ameriška politika hkrati Evropi sporoča, naj se pripravi na manj predvidljivega zaveznika. Donald Trump je to sporočilo izrekel bolj grobo kot njegovi predhodniki, toda sama zahteva po evropskem prevzemanju večje odgovornosti ni nova.

Za Poljsko, baltske članice, Finsko in Romunijo to ni akademsko vprašanje, gre za del vsakodnevne strategije odvračanja, ki mora biti verodostojno že pred krizo, ne šele po njej. V zahodni in južni Evropi je ta občutek pogosto manj neposreden, vendar posledice ostajajo enake, ker mora Evropa zgraditi več lastne konvencionalne moči, če ameriška zanesljivost postaja bolj odvisna od notranjepolitičnega razpoloženja v Washingtonu. To ne pomeni evropskega odmika od NATO, a pomeni bolj zrelo evropsko vlogo znotraj NATO, saj je strateška avtonomija brez tovarn, vojske, streliva, poveljniške kulture in politične volje predvsem intelektualna vaja z omejeno operativno vrednostjo.

Ukrajina bo v Ankari ključna preizkusna točka te zrelosti, čeprav vrh najverjetneje ne bo prinesel velikega preboja glede njenega članstva, saj je za to v zavezništvu premalo političnega soglasja in preveč neposrednih varnostnih tveganj. Bolj pomembno bo vprašanje, koliko je NATO pripravljen dolgoročno vzdrževati ukrajinsko obrambo, kar pomeni zračno obrambo, strelivo, usposabljanje, financiranje, industrijsko sodelovanje in politično potrpežljivost. Ukrajina je za Evropo hkrati moralno, strateško in industrijsko vprašanje, saj bo morebiten padec volje do podpore v Moskvi razumljen kot dokaz, da Zahod ne zdrži dolgega konflikta, vztrajanje pa bo moralo imeti ne samo politično, ampak tudi proizvodno podlago.

Slovenija bo morala biti konkretna

V tem okviru je slovenska razprava manj osrednja, vendar ni nepomembna, ker tudi majhne članice kažejo, kako resno zavezništvo razume lastne odločitve. Slovenija bo v Ankari nastopila kot država, ki mora pojasniti, kako razume novo zavezniško merilo resnosti, pri čemer domača razprava o tem, ali so obrambni izdatki bližje 1,6 odstotka ali dvema odstotkoma BDP, ne bi smela zasenčiti večjega vprašanja, katere zmogljivosti država dejansko razvija in kako hitro jih lahko postavi v uporabo.

Za Slovenijo to pomeni manj retorike o zavezanosti in več jasnosti pri zračni obrambi, brezpilotnih sistemih, proti-dronovski zaščiti, logistiki, vojaški mobilnosti, zaščiti kritične infrastrukture, kadrih in podpori zavezniškim silam na območju med severnim Jadranom, Alpami in Zahodnim Balkanom.

Slovenija v NATO ne more nastopati kot velika vojaška sila, lahko pa nastopa kot resna majhna članica, pri čemer je razlika precej pomembna. Resna majhna članica ne poskuša pokriti vsega, temveč izbere zmogljivosti, ki ustrezajo njenemu prostoru, znanju, proračunu in zavezniškim potrebam, enako pa velja tudi za obrambno industrijo. Slovenija nima velikih sistemskih proizvajalcev orožja, ima pa niše na področju brezpilotnih sistemov, senzorike, varnih komunikacij, zaščitnih materialov, elektronike, simulacij in tehnologij dvojne rabe, zato bo razprava v Ankari o novi obrambnoindustrijski ekonomiji NATO pomembna tudi za države, ki nimajo velikih orožarskih koncernov, imajo pa znanje, ki ga je mogoče vključiti v širše dobavne verige.

Vrh v Ankari bo zato pokazal tri povezane stvari: koliko evropske zaveznice razumejo ameriško sporočilo kot strukturno spremembo in ne kot začasno diplomatsko nevšečnost, ali zna NATO povečano porabo pretvoriti v industrijsko in vojaško moč ter kako daleč je zavezništvo pripravljeno iti pri dolgoročni podpori Ukrajini, ne da bi ob tem izgubilo notranjo politično kohezijo. Turčija bo v tej sliki gostiteljica, simbol in opozorilo hkrati, saj je država na robu več kriznih prostorov, članica NATO z lastno agendo in dokaz, da varnostna politika redko poteka v čistih kategorijah, v katerih so vrednote, interesi in zmogljivosti vedno usklajeni.

Za Slovenijo bo sklep preprost, čeprav politično neudoben. V svetu, ki ga bo predstavljala Ankara, ni več dovolj sedeti za pravo mizo, ker bo treba pokazati, kaj za to mizo prineseš. To ne pomeni militarizacije politike, a gre za konec iluzije, da je mogoče varnost dolgo časa graditi predvsem na pripadnosti zavezništvu in ugodni geopolitični sreči. NATO ostaja najmočnejši varnostni okvir Evrope, vendar bo v prihodnjih letih bolj zahteven, bolj industrijski, bolj transakcijski in manj potrpežljiv, Ankara pa bo eden od prvih vrhov, na katerem se bo ta nova realnost jasno videla.

Oznake:

Priporočeno

Objave

Konec iluzije varnega sveta – kaj nova geopolitična realnost pomeni za Slovenijo

Avtor: Katja Geršak

Razpad mednarodnega reda in vrnitev politike moči Evropo potiskata v obdobje povečane varnostne negotovosti, v katerem so manjše države najbolj izpostavljene.

28.01.2026