Jörn Fleck: Evropa mora postati močnejši steber NATO, ne le boljši plačnik

Vrh NATO v Ankari bo preizkus politične in industrijske zrelosti zavezništva po lanskih zavezah o višji obrambni porabi, pripravljenosti sil in hitrejši dobavi zmogljivosti. V intervjuju Jörn Fleck iz Atlantskega sveta pojasnjuje, da bo razprava v Ankari segala čez vprašanje odstotkov BDP in se osredotočila na konkretno sposobnost evropskih držav, da zagotovijo sile, strelivo, zračno obrambo, logistiko, odpornost in industrijsko proizvodnjo za dolgotrajno krizo. Ameriški pritisk na evropske zaveznice dobiva novo obliko: Washington pričakuje večjo evropsko odgovornost za konvencionalno obrambo celine, medtem ko ZDA ostajajo ključne pri strateškem odvračanju, obveščevalnih zmogljivostih in najzahtevnejših vojaških sistemih.

Za manjše članice, tudi Slovenijo, to odpira praktično vprašanje, katere zmogljivosti lahko razvijejo dovolj hitro, dovolj kakovostno in dovolj povezljivo z večjimi zaveznicami. Ankara bo zato pomemben signal Rusiji, Ukrajini, Washingtonu in evropskim prestolnicam o tem, koliko NATO zna svoje politične sklepe pretvoriti v dejansko obrambno moč.

Kaj naj zaveznice pričakujejo od vrha v Ankari?

Če bo Mark Rutte dosegel svoje, naj zaveznice od vrha v Ankari pričakujejo tri osrednje teme. Prvič, pričakovati je vrh, osredotočen na uresničevanje zgodovinskih zavez, sprejetih na lanskem vrhu v Haagu, zlasti na področju obrambnih naložb, pripravljenosti in zagotavljanja zmogljivosti. Drugič, zaveznice bodo razpravljale o tem, kako okrepiti svoje obrambne industrije, da bodo kos trenutku. In tretjič, zaveznice bodo razpravljale o podpori Ukrajini in jo, upajmo, tudi ponovno potrdile.

Skratka, generalni sekretar Rutte želi iz tega narediti vrh dobrih novic, ki bi poudaril napredek evropskih članic NATO pri obrambni porabi. To se lahko nekoliko razlikuje od tega, kar bo želel Washington. Združene države bodo v Ankaro prišle predvsem z željo, da vidijo, ali zaveznice uresničujejo zaveze o petodstotni obrambni porabi, in da izpostavijo tiste, ki jih ne.

Kako naj razumemo trenutno stanje transatlantskih odnosov in delitve bremen?

Transatlantski odnos je v obdobju prehoda – od delitve bremen k prelaganju bremen. Administracija Donalda Trumpa je jasno povedala, da želi spremeniti držo ZDA do Evrope, posebej pri vprašanju delitve bremen. To se je izrazilo v konceptu NATO 3.0, ki, kolikor lahko razberemo, daje prednost temu, da evropske konvencionalne zmogljivosti na celini prevzamejo vlogo ameriških.

Združene države ostajajo nepogrešljive za strateško odvračanje NATO, obveščevalne zmogljivosti, logistiko in najzahtevnejše vojaške zmogljivosti. Vendar pa, kot smo videli pri operaciji v Iranu in v nedavnih strateških dokumentih, kot sta Strategija nacionalne varnosti in Nacionalna obrambna strategija, je pozornost Washingtona usmerjena drugam. Vse to pomeni, da bo morala Evropa prevzeti večjo odgovornost za lastne zmogljivosti. Upajmo, da to ne pomeni zamenjave Združenih držav ali popolne odsotnosti Združenih držav iz Evrope, pomeni pa, da mora Evropa natančno preučiti, kako lahko zapre ključne vrzeli v zmogljivostih na področjih, kot so zračna obramba, orožje dolgega dosega, strelivo, logistika in pripravljenost. Po mnenju te administracije je zato treba delitev bremen razumeti ne le kot večjo porabo, ampak kot gradnjo sil in industrijskih zmogljivosti, ki so potrebne, da Evropa postane močnejši steber znotraj NATO. To je smer, ki jo Evropa že dejavno zasleduje.

Kateri so glavni izzivi za verodostojnost NATO in odvračanje v Evropi?

Verodostojnost NATO je v celoti odvisna od ocene nasprotnika, da si bodo zaveznice v primeru potrebe priskočile na pomoč. Sporočanje te verodostojnosti zahteva tako ustrezne zmogljivosti – konvencionalne in strateške – kot politično signaliziranje, ki popolnoma jasno pokaže, da bo napad na eno državo sprožil ukrepanje preostalega zavezništva. Trenutno največja ovira za verodostojnost NATO prihaja iz Washingtona. Označitev NATO za "papirnatega tigra", ki jo je uporabil Donald Trump, je v nasprotju s sporočilom, ki ga želi zavezništvo poslati morebitnemu agresorju, predvsem Rusiji: da bi imel napad izjemno velike posledice. Hkrati odvračanje zahteva zmogljivosti, kar se deloma meri po sposobnosti, da se načrtovane zaveze v krizi hitro operacionalizirajo. To pomeni hitro premikanje sil, krepitev ranljivih območij, vzdrževanje operacij in zagotavljanje, da lahko transatlantska obrambna industrija proizvaja strelivo, sisteme zračne obrambe, drone, rezervne dele in opremo, potrebno za dolgotrajen konflikt.

Kako naj manjše zaveznice, vključno s Slovenijo, pomembneje prispevajo h kolektivni obrambi NATO?

Vsaka zaveznica prispeva h krepitvi kolektivne obrambe NATO, manjše zaveznice pa lahko pomembno prispevajo tako, da nacionalne naložbe uskladijo s prednostnimi nalogami zavezništva in izpolnjujejo dogovorjene zaveze. Za Slovenijo to pomeni osredotočenje na zmogljivosti, ki neposredno podpirajo obrambne načrte NATO, kot so premestljive sile, zračna obramba, kibernetska obramba, logistika, vojaška mobilnost, zdravstvena podpora in odpornost kritične infrastrukture. Cilj ne bi smel biti pokriti vsa področja zmogljivosti, temveč zgraditi nekaj dobro financiranih in interoperabilnih prispevkov, ki jih je mogoče v krizi hitro vključiti v delovanje zavezniških sil. V tem smislu verodostojnost izhaja iz stalnih naložb, praktičnega zagotavljanja zmogljivosti in sposobnosti učinkovitega delovanja ob večjih zaveznicah.

Želel bi tudi večjo podporo Slovenije Ukrajini. Največja varnostna grožnja Evropi – in s tem NATO – je ruska invazija na Ukrajino. Videli smo že, da so ruske operacije segle na ozemlje zaveznic NATO, obstaja pa tudi dovolj dokazov, da si Rusija prizadeva uničiti evropsko varnostno arhitekturo, ki je Slovenijo varovala desetletja. Podpora ukrajinskemu boju za lastno obrambo in obrambo Evrope je najučinkovitejši, najcenejši in najvarnejši način, da Slovenija ostane varna.

Kako pomembne bodo obrambna industrijska zmogljivost, pripravljenost in odpornost v razpravah na vrhu?

Obrambna industrijska zmogljivost, pripravljenost in odpornost bodo osrednje teme vrha – in tudi obdobja po njem. Generalni sekretar Rutte je zavezniško obrambno industrijsko proizvodnjo, zmogljivost in širitev postavil med glavne prednostne naloge razprave.

Na splošno bi morale zaveznice obrambno industrijsko zmogljivost obravnavati kot osrednji steber stalne odvračalne verodostojnosti NATO. Obrambna industrijska zmogljivost je pomemben del samega odvračanja. V dolgotrajni krizi bo odvračanje odvisno od sposobnosti zavezništva, da obnavlja zaloge, vzdržuje opremo, varuje dobavne verige in širi proizvodnjo kritičnih sistemov. Strelivo, zračna obramba, droni, rezervni deli in zmogljivosti vzdrževanja so ključni za to, ali lahko NATO dolgoročno vzdržuje operacije. Povečanje obrambne porabe bi se moralo načrtno preliti v strelivo, zračno obrambo, drone, rezervne dele, vzdrževalne zmogljivosti in odporne dobavne verige. Zaveznice bi morale zato zaveze glede pripravljenosti neposredno povezati z industrijsko proizvodnjo in odpornostjo.