Članki

Bo Ankara NATO premaknila iz obljub v dobavne roke?

Varnostni red v Evropi se ne bo obnavljal z eno veliko odločitvijo, ampak z množico manj vidnih, dragih in politično zahtevnih korakov.

Daniel Fazlić

10. julij 2026.

Vrh v Turčiji ni prinesel nove velike strategije, ampak nekaj bolj zavezujočega: začetek preverjanja, ali lahko zaveznice obrambne odstotke pretvorijo v industrijo, zmogljivosti, Ukrajino in realno odvračanje.

Sklepna deklaracija vrha NATO v Ankari je kratka, skoraj asketska. Prav zato je politično pomembna. V šestih točkah ne poskuša napisati nove strateške doktrine, želi pa pokazati, da se zavezništvo po lanskem dogovoru v Haagu premika iz jezika namer v jezik izvedbe. Ankara je bila vrh, na katerem so zaveznice morale dokazati, da pet odstotkov BDP za obrambo in širšo varnost ni ostalo samo politična številka, primerna za sklepne fotografije in domače razlage. V ospredju so bili naročila, proizvodnja, zračna obramba, droni, AI, Ukrajina in vprašanje, koliko evropske države res razumejo spremenjeno ameriško sporočilo.

Prvi dogovor je bil pričakovano najosnovnejši: voditelji so ponovno potrdili zavezanost kolektivni obrambi po 5. členu Washingtonske pogodbe, transatlantski vezi in načelu, da napad na eno članico pomeni napad na vse. To samo po sebi ni novo, vendar ima v sedanjem trenutku drugačno težo. NATO ne ponavlja 5. člena zato, ker bi bil besedilno ogrožen, ampak zato, ker je politično zaupanje v njegovo samodejnost šibkejše kot pred desetletjem. Zavezništvo zato znova poudarja enotnost, solidarnost in obrambo milijarde prebivalcev, hkrati pa ohranja 360-stopinjski pristop k odvračanju in obrambi.

Drugi in pomembnejši dogovor zadeva uresničevanje haaške obrambne zaveze. V Haagu so se članice leta 2025 dogovorile, da bodo do leta 2035 za obrambo in širšo varnost namenjale pet odstotkov BDP. Od tega naj bi najmanj 3,5 odstotka BDP šlo za jedrne obrambne potrebe in NATO cilje zmogljivosti, do 1,5 odstotka pa za širše varnostne naložbe, kot so kritična infrastruktura, zaščita omrežij, civilna pripravljenost, odpornost, inovacije in obrambna industrijska baza. Ankara je temu dodala konkretnejši industrijski sloj: zaveznice so napovedale več kot 50 milijard dolarjev novih naročil, širitev skupnih proizvodnih zmogljivosti, pospeševanje inovacij in odpravljanje obrambnotrgovinskih ovir med članicami.

To je jedro ankarskega premika. NATO se ne ukvarja več samo z vprašanjem, koliko države porabijo, ampak kaj iz tega nastane. V evropski obrambni politiki je bilo predolgo mogoče zamenjevati proračunsko rast z varnostno zmogljivostjo. Vojna v Ukrajini je pokazala razliko. Denar brez proizvodnih linij ne ustvari streliva, politična volja pa brez dolgoročnih pogodb ne ustvari zalog. Deklaracija zato govori o industrijski bazi, proizvodnih kapacitetah in sodelovanju z industrijo, ker je moderno odvračanje odvisno od sposobnosti vzdrževanja konflikta, ne samo od kakovosti posameznih sistemov.

Od idej do nabav

V Ankari so zato veliko povedale konkretne nabave. Obrambnoindustrijski forum, ki je potekal ob vrhu, je bil prvič zasnovan tudi kot prostor za visoke napovedi nacionalnih, večnacionalnih in industrijskih dogovorov. NATO je vnaprej napovedal, da bodo ti dogovori pokrivali prednostna področja, kot so vesolje, obveščevalno-izvidniške in nadzorne zmogljivosti, integrirana zračna in raketna obramba ter zmogljivosti za natančne udare na večjih razdaljah. Reuters je ob tem opozoril na pomembno razliko: del napovedi pomeni trdne pogodbe ali jasne nabavne načrte, del pa je še vezan na nadaljnja pogajanja, odobritve ali razvoj.

Najprej je tu sposobnost zgodnjega zaznavanja in nadzora zračnega prostora. Enajst zaveznic je na obrambnoindustrijskem forumu ob vrhu NATO v Ankari napovedalo skupno nabavo letal Saab GlobalEye kot novega sistema zračnega zgodnjega opozarjanja in nadzora. Gre za pomemben korak v modernizaciji zavezniških zmogljivosti za zračni nadzor in zgodnje opozarjanje, saj naj bi sistem nadomestil del starajoče se flote Boeing E-3. GlobalEye naj bi omogočal večdomensko opazovanje zraka, kopnega in morja z ene platforme ter izboljšal zaznavanje in spremljanje kompleksnih groženj, vključno z roji dronov, balističnimi in manevrirnimi raketami.

V koaliciji za GlobalEye sodeluje enajst zaveznic: Belgija, Kanada, Danska, Nemčija, Latvija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Romunija in Švedska. NATO je napovedal formalna pogajanja s Saabom za pridobitev do desetih sistemov GlobalEye, pri čemer NATO je v Ankari napovedal začetek formalnih pogajanj s Saabom za pridobitev do desetih sistemov GlobalEye, vendar pogodba še ni podpisana. Saab je v sporočilu za javnost izrecno navedel, da za zdaj ni podpisal pogodbe in ni prejel naročila, povezanega z napovedjo.

Drugi pomemben sklop je obveščevalno, nadzorno in izvidniško delovanje iz zraka. Danska, Finska, Nemčija in Norveška so napovedale nabavo do petih brezpilotnih letal Northrop Grumman MQ-4C Triton, visoko letečih sistemov dolge vzdržljivosti, namenjenih predvsem pomorskemu nadzoru. Triton lahko po navedbah NATO leti 24 ur na višini več kot 15 kilometrov, z dolgometnimi senzorji pa naj bi krepil zgodnje zaznavanje groženj, zaščito pomorskih komunikacijskih poti in delovanje v zahtevnih območjih, kot sta Arktika in visoki sever. To ni obrobna zmogljivost. Pomorski nadzor je postal del širše enačbe evropske varnosti, ker povezuje Baltik, Severno morje, Arktiko, Sredozemlje in Črno morje, hkrati pa sega v vprašanje zaščite kablov, energetskih tokov, pristanišč in vojaške mobilnosti.

Tretji sklop so rakete, zračna in raketna obramba ter evropska industrijska proizvodnja. Lockheed Martin in Rheinmetall sta podpisala memorandum o skupni proizvodnji raket ATACMS v Nemčiji, kar bi pomenilo prvo proizvodnjo teh kratkodometnih balističnih raket zunaj ZDA. Združeno kraljestvo je napovedalo 190 milijonov funtov oziroma približno 254 milijonov dolarjev za program Precision Strike Missile, prve dobave pa pričakuje leta 2027. ZDA so ločeno napovedale evropski vzdrževalni obrat za rakete PAC-3, ki so del sistema Patriot, pri čemer prihodnje proizvodnje zunaj ameriškega ozemlja še ne izključujejo.

Ta del je za Evropo posebej občutljiv. Ukrajina je pokazala, da je zračna obramba hkrati vojaška, industrijska in politična zmogljivost. Prestrezniki za Patriot, rakete za NASAMS in druge plasti zračne obrambe hitro postanejo porabna strateška sredstva. Hitrost njihove proizvodnje določa, koliko časa lahko država brani mesta, energetsko infrastrukturo, vojaške baze in logistične koridorje. Nemčija, Nizozemska, Romunija in Španija so leta 2024 prek NATO Support and Procurement Agency sodelovale pri pogodbi za nabavo do tisoč raket Patriot GEM-T oziroma PAC-2. Pogodbeni okvir je bil vreden do 5,6 milijarde dolarjev. Rakete naj bi proizvajali v novem obratu MBDA v južni Nemčiji, proizvodnja pa naj bi se začela konec leta 2026. Ankara torej ni začela procesa iz nič, ga je pa politično pospešila in ga povezala z novo zavezo o porabi.

Četrti sklop so droni in proti-dronovska obramba. Zaveznice so napovedale več kot 40 milijard dolarjev vlaganj v proti-dronovske zmogljivosti v prihodnjih petih letih ter cilj, da do konca leta 2027 petkrat povečajo število usposobljenih operaterjev dronov. NATO bo vzpostavil tudi “tržnico” za proti-dronovske sisteme, kjer naj bi bili sistemi preverjeni, kompatibilni z NATO in pripravljeni za nakup. NATO Support and Procurement Agency je ob tem oddala pogodbo v vrednosti več sto milijonov dolarjev za nabavo izvidniških dronov za zaveznice.

Peti sklop je strateška mobilnost. Sedem zaveznic — Belgija, Hrvaška, Francija, Poljska, Španija, Turčija in Združeno kraljestvo — je v Ankari začelo nov večnacionalni projekt za floto vojaških transportnih letal Airbus A400M, NATO pa je napovedal tudi širitev večnacionalne flote tankerjev Airbus A330 MRTT za eno dodatno letalo. To se v javni razpravi sliši manj dramatično kot rakete ali droni, vendar je za zavezništvo enako pomembno. Obramba vzhodnega krila, severa Evrope ali jugovzhodnega prostora ni odvisna samo od števila brigad, ampak od tega, ali jih je mogoče pravočasno premakniti, oskrbovati in vzdrževati. Brez transporta, tankerjev, skladišč, goriva in železniških koridorjev tudi najbolj ambiciozni obrambni načrti ostanejo zemljevidi z dobrimi nameni.

Šesti sklop je digitalna in komunikacijska infrastruktura. NATO Communications and Information Agency je z Accenturejem podpisala pogodbo za Protected Business Network, Accenture pa bo program izvajal skupaj z Leonardom. Gre za večletni projekt, vreden približno 200 milijonov evrov, ki naj bi vzpostavil podlago za varno, oblačno podprto digitalno delovanje NATO. Po navedbah NATO je Protected Business Network temelj klasificiranih digitalnih operacij zavezništva in del širše transatlantske oblačne arhitekture. To je manj vidna, a dolgoročno odločilna plast modernizacije. AI, senzorji, brezpilotni sistemi, pregled nad zračnim prostorom in logistika so uporabni samo, kadar imajo varno podatkovno hrbtenico.

Sedmi sklop je industrijski okvir. NATO je v Ankari sprejel novo strategijo za sodelovanje z industrijo, imenovano SYNC. Namenjena je izboljšanju komunikacije z industrijo, podpori inovacijam in interoperabilnosti ter krepitvi, širitvi in vzdrževanju obrambne proizvodnje v zavezništvu. Posebej pomembno je, da naj bi strategija podjetjem poenostavila dostop do NATO, zagotovila boljšo vidnost zavezniških potreb po zmogljivostih ter odprla prostor tudi za mala in srednja podjetja ter netradicionalne dobavitelje.

Prihodnost evropskega varnostnega sistema

Tretji dogovor je tehnološki in operativni. NATO v Ankari ni govoril samo o tankih, letalih in strelivu, ampak o zmogljivosti za natančno delovanje po ciljih v globini, integrirani zračni in raketni obrambi, brezposadnih sistemih, naprednih tehnologijah, obveščevalnih zmogljivostih, transatlantskem vojaškem oblaku in uporabi močnih modelov AI. To ni tehnološki dodatek k tradicionalni obrambi.Prav ta področja odločajo, ali lahko zavezništvo v krizi deluje hitro, povezano in dovolj dolgo.

Ta del je za Evropo verjetno najpomembnejši. Zračna obramba, proti-dronovska zaščita, logistika, podatkovna infrastruktura, energetska oskrba sil in AI niso ločene tehnološke niše in postanejo del nove anatomije odvračanja. Ukrajina je pokazala, da brezpilotni sistemi spreminjajo razmerje med ceno napada in ceno obrambe. Napadi na infrastrukturo so pokazali, da je odpornost civilnega zaledja del vojaške enačbe. Pomanjkanje streliva je pokazalo, da se obrambna industrija ne more vklopiti šele, ko se kriza že začne.

Četrti dogovor zadeva Ukrajino. Zaveznice so se zavezale, da bodo leta 2026 Ukrajini zagotovile 70 milijard evrov vojaške opreme, pomoči in usposabljanja ter da bodo najmanj enakovredno raven podpore ohranjale tudi leta 2027. Deklaracija poudarja, da Ukrajina prispeva k transatlantski varnosti, kar je pomembna formulacija. Ukrajina v tem okviru ni obravnavana kot zunanji prejemnik pomoči, ampak kot država, katere obramba neposredno oblikuje varnost Evrope.

To ne pomeni, da je vprašanje Ukrajine rešeno. Ravno nasprotno. Dogovor o 70 milijardah evrov razkriva, kako močno se je evropska varnostna politika povezala z dolgoročno vzdržljivostjo ukrajinske obrambe. Če podpora oslabi, bo Moskva to razumela kot dokaz, da Zahod težko vzdrži dolge konflikte. Če se nadaljuje, bo morala imeti ne samo politično, ampak tudi industrijsko podlago.

Peti element Ankare je širši varnostni prostor. Deklaracija poleg Rusije in terorizma omenja strateško tekmovanje, nestabilnost, hibridne grožnje in ponavljajoče se šoke. Posebej izpostavlja Iran, ki po stališču zaveznic ne sme nikoli dobiti jedrskega orožja, ter svobodo plovbe v Hormuški ožini. Ta stavek je kratek, vendar kaže, da NATO ne more več ločevati severovzhodnega, južnega, kibernetskega, energetskega in pomorskega varnostnega prostora. Rusija ostaja osrednja dolgoročna grožnja evroatlantski varnosti, vendar zavezništvo deluje v okolju, kjer lahko kriza v Hormuzu vpliva na evropske cene energije, informacijska operacija na politično zaupanje, napad z droni pa na razmerje med napadalcem in branilcem.

Ankara je imela zato tudi turško razsežnost. Turčija je članica z drugo največjo vojsko v zavezništvu, močnim položajem med Črnim morjem, Kavkazom, Bližnjim vzhodom in Sredozemljem ter razvijajočo se obrambno industrijo. Vrh v Ankari je opozoril, da evropske obrambe ni mogoče graditi samo znotraj udobne institucionalne geografije Evropske unije. NATO je širši, bolj neurejen in politično zahtevnejši okvir, vendar prav zato operativno pomemben. Turčija je za evropske prestolnice pogosto neudobna zaveznica, a v varnostni realnosti južnega krila, Črnega morja, migracij, energetike in obrambne industrije ostaja prevelika, da bi jo bilo mogoče obravnavati kot obrobno.

Slovenija pred novimi izzivi

Za Slovenijo je sporočilo Ankare neposredno, domača politika pa ga je v zadnjih dneh prevedla predvsem v vprašanje kredibilnosti. Po najnovejših ocenah NATO naj bi bila Slovenija leta 2026 edina članica zavezništva, ki bo za temeljne obrambne potrebe ostala pod mejo dveh odstotkov BDP; ocena znaša 1,61 odstotka BDP oziroma nekaj manj kot 1,2 milijarde evrov. Ob tem je NATO v opombi navedel, da gre za stanje ob prevzemu položaja nove vlade v začetku junija in da bo Slovenija po vrhu v Ankari pripravila kredibilen nacionalni načrt, s katerim naj bi že letos presegla dva odstotka BDP za temeljne obrambne potrebe, do leta 2035 pa dosegla 3,5 odstotka BDP.

Ankara je tako Slovenijo postavila pred bolj neprijetno, a tudi bolj uporabno vprašanje: ne več, ali je mogoče v nacionalnih tabelah najti dovolj postavk za doseganje odstotkov, ampak katere realne zmogljivosti bo država razvila, v kakšnem roku in s kakšno industrijsko, kadrovsko ter politično podlago. Če bo Slovenija želela narediti strateški premik, bo morala razpravo premakniti od računovodstva k zmogljivostim: zračni in raketni obrambi, proti-dronovskim sistemom, vojaški mobilnosti, kibernetski odpornosti, zaščiti kritične infrastrukture in vključevanju domače industrije v zavezniške dobavne verige.

Ankara kaže, da bo resno članstvo v NATO vse manj merjeno samo po tabeli izdatkov. Slovenija bo morala jasneje pokazati, katere zmogljivosti razvija, kje želi biti koristna zavezništvu in kako bo povezala vojsko, civilno pripravljenost, kritično infrastrukturo, kibernetsko varnost, logistiko, industrijo in javno podporo. Majhna država ne more pokriti vsega. Lahko pa izbere niše, v katerih je verodostojna: proti-dronovska zaščita, brezpilotni sistemi, senzorika, varne komunikacije, vojaška mobilnost, zaščita infrastrukture, odpornost družbe in vključevanje domače industrije v širše dobavne verige.

Ankara zato ni bila vrh, na katerem bi NATO dramatično spremenil smer. Bila je vrh, na katerem je zavezništvo začelo meriti, ali ima nova smer materialno osnovo. V Haagu so članice postavile cilj. V Ankari so začele kazati naročila, industrijske pobude, tehnološke prednostne naloge in dolgoročno podporo Ukrajini. To je manj spektakularno od velikih strateških deklaracij, a pomembnejše za realno varnost.

NATO po Ankari ostaja politično-vojaško zavezništvo, vendar postaja tudi industrijski, tehnološki in logistični projekt. To je bistvena sprememba. Kdor bo v prihodnjih letih govoril o zavezništvu, ne bo mogel več govoriti samo o 5. členu. Za Evropo je to konec udobnega obdobja, v katerem je bila varnost pogosto razumljena kot ameriška storitev z evropskim doplačilom. Za Slovenijo pa je opomnik, da članstvo v NATO ni samo prostor za sedenje za mizo. Je tudi vprašanje, kaj država za to mizo prinese.

Oznake:

Priporočeno

Objave

Konec iluzije varnega sveta – kaj nova geopolitična realnost pomeni za Slovenijo

Avtor: Katja Geršak

Razpad mednarodnega reda in vrnitev politike moči Evropo potiskata v obdobje povečane varnostne negotovosti, v katerem so manjše države najbolj izpostavljene.

28.01.2026