Slovenija pred vrhom NATO-a: kredibilnost, odpornost in vprašanje javnega zaupanja

Na dogodku "Road to NATO Ankara Summit: Shielding Tomorrow, Securing the Future", ki sta ga v Ljubljani pripravili nemško in britansko veleposlaništvo, je bila osrednja ugotovitev razmeroma jasna: Slovenija ostaja članica NATO, večina javnosti članstvo še vedno podpira, vendar se razprava zaplete pri vprašanju, kaj takšno članstvo danes pomeni v praksi. Obrambni izdatki, izpolnjevanje zmogljivostnih ciljev, Zahodni Balkan, hibridne grožnje in informacijski prostor so bili v razpravi povezani v isto strateško sliko. Ta slika je za Slovenijo manj udobna, kot je bila še pred desetletjem.

Državni sekretar na ministrstvu za obrambo dr. Erik Kopač je kot ključen cilj Slovenije pred vrhom v Ankari izpostavil obnovo verodostojnosti. "Najpomembnejši izid za Slovenijo je, da ponovno pridobi kredibilnost," je dejal. Po njegovih besedah NATO ni običajna mednarodna organizacija, saj gre za politično-vojaško zavezništvo, ki temelji na dveh elementih: enotnosti in kredibilnosti. Kredibilnost je pomembna navzven, do morebitnih nasprotnikov, in navznoter, med zaveznicami. Slovenija je bila po njegovih besedah pri prispevkih v mednarodnih operacijah razmeroma zanesljiva, težave pa so se kopičile pri obrambnih izdatkih in razvoju zmogljivosti. Kopač je zato slovenski položaj opisal predvsem kot nalogo popravljanja zaostankov. Pred novimi ambicijami je treba izpolniti stare zaveze, ker zaveznice pričakujejo, da Slovenija ne bo varnostnega bremena prelagala na druge.

Objave

Rekalibracija ali strateški premik? Prihodnost transatlantskih odnosov

Avtor: Katja Geršak

Transatlantsko zavezništvo se ne lomi, temveč preizkuša, koliko varnosti, industrijske moči in politične kredibilnosti so zaveznice pripravljene nositi same.

11.06.2026

Objave

Dezinformacije, AI in odpornost družbe: kako se brani demokracija

Avtor: Katja Geršak

Hibridne grožnje danes napadajo demokracijo tam, kjer je najbolj ranljiva: v zaupanju, informacijah in odpornosti družbe.

08.06.2026

Kopač je prav tako opozoril, da se varnostno okolje v Evropi ni spremenilo šele z rusko invazijo na Ukrajino leta 2022. Prelom se je začel že leta 2014 z rusko priključitvijo Krima. "Ni bila vojna v Ukrajini leta 2022, bila je ruska aneksija Krima leta 2014, ki nam je pokazala spremembo varnostnega okolja v Evropi," je dejal. Ta ugotovitev je za Slovenijo pomembna, ker pokaže zamudo v političnem razumevanju razmer. Kopač je priznal, da Evropa in tudi Slovenija takrat nista dovolj hitro zaznali, da se kolektivna in nacionalna obramba vračata med temeljna državna vprašanja. Po njegovem mora Slovenija zdaj najprej izpolniti vrzeli iz prejšnjih ciklov obrambnega načrtovanja zveze NATO. Novi cilji, ki prihajajo v naslednjih letih, bodo verjetno zahtevnejši, zato bo verodostojnost odvisna od izvedbe, ne od deklaracij.

V slovenskem primeru ima posebno mesto Zahodni Balkan. Kopač je poudaril, da Slovenija regijo še vedno dobro pozna in da lahko v NATO-u na tem področju prispeva več kot številne druge članice,  Slovenija razume politične napetosti, zgodovinske občutljivosti in varnostne posledice nestabilnosti v neposredni soseščini. Vendar ta regionalna prednost ne nadomešča osnovne obveznosti: razvoja zmogljivosti za odvračanje in obrambo. V razpravi so bile omenjene bataljonske in izvidniške zmogljivosti ter zračna obramba. Kopač je pri tem posebej izpostavil potrebo po dolgoročnem signalu industriji: Obrambna podjetja ne vlagajo v proizvodne zmogljivosti na podlagi političnih izjav za eno proračunsko leto, ampak na podlagi predvidljivega povpraševanja za desetletje. V tem je tudi širši gospodarski pomen obrambnih izdatkov: del denarja se lahko ob pravilni politiki vrne v raziskave, razvoj, industrijo in tehnološke zmogljivosti.

Katja Geršak, vodja Inštituta Trivelis, je razpravo premaknila v informacijski prostor, kjer se za Slovenijo odpira drugačen, manj viden del varnostne slike. Po njenem je država na področju kibernetske odpornosti naredila nekaj institucionalnih korakov, bistveno manj pa razume informacijsko okolje. "Najbolj akutna stvar, ki jo moramo narediti kot država, je dvigniti situacijsko zavedanje," je poudarila. Predstavila je ugotovitve analize, ki je zajela več kot 60 primerov, tisoč profilov na Facebooku, pet tisoč delitev in več kot 5200 komentarjev. Po njenih besedah analiza kaže na "zrel, lokalno vzdrževan narativni ekosistem", v katerem se normalizirajo protinatoovski, protivladni in proruski okviri. Bistvo opozorila ni bilo v tem, da bi informacijski prostor sam ustvarjal politične dvome, ampak da že obstoječe razpoke v družbi postajajo uporabne za zunanje in notranje vplivne operacije.

Objave

Brigadir Robbie Boyd OBE: Kako bi lahko slovenska obrambna industrija izkoristila DSRB

Avtorji: Katja Geršak Daniel Fazlić

Sloveniji bi nova obrambna banka lahko odprla cenejši dostop do kapitala in več prostora za domačo obrambno industrijo.

17.06.2026

Objave

Prihodnja struktura Slovenske vojske kot vprašanje nacionalne varnosti

Avtor: Dr. Igor Kotnik

Zakaj mora razprava o kopenskih silah temeljiti na analizi in ne na tradiciji.

29.05.2026

Najbolj neposredna je bila Geršak pri opisu koordiniranega informacijskega delovanja. "Imamo aktivno farmo trolov, ki uporablja večinoma slovenska imena," je dejala. Pri tem je opozorila, da za profili stojijo neavtentični računi, ki delujejo povezano, usklajeno in krepijo prorusko agendo. Po njenih besedah namen takšnih operacij ni ustvarjanje povsem novih prepričanj, saj morajo dezinformacije "pasti na plodna tla". To pomeni, da so najbolj učinkovite tam, kjer že obstajajo dvomi o NATO, odpor do višjih obrambnih izdatkov, nezaupanje do vlade ali občutek, da varnostne grožnje Slovenije ne zadevajo neposredno. Geršak je kot posebej trdovraten narativ izpostavila prepričanje, da Slovenija "pošilja denar NATO", čeprav gre po njenem za vlaganje v lastno obrambo. Takšne napačne predstave bi morale biti ob doslednem strateškem komuniciranju razmeroma hitro popravljive.

Andraž Zorko, politični analitik in direktor Valicona, je razpravo postavil v javnomnenjski okvir. Po njegovih besedah Slovenija ni večinsko protinatoovska država. "Slovenci so v večini za NATO," je poudaril, vendar je razkorak med podporo članstvu in pripravljenostjo za višje obrambne izdatke velik. To je ena ključnih političnih težav. Članstvo v NATO ima v javnosti še vedno večinsko podporo, povečanje obrambnih izdatkov pa zahteva razlago, ki presega sklicevanje na mednarodne obveznosti. Zorko je opozoril, da so se Slovenci v zadnjih desetletjih navadili na občutek varnosti z razmeroma nizkimi obrambnimi vložki. Vojna v Ukrajini, konflikti na Bližnjem vzhodu in splošna nestabilnost so navzoči v medijih, vendar za večino ljudi ostajajo oddaljeni. Posledice čutijo posredno, skozi inflacijo, negotovost in politično utrujenost. 

Zorko je opozoril tudi na narativ, da Slovenija z obrambnimi izdatki financira ameriške vojne oziroma interese drugih držav. Po njegovem je to eden težjih komunikacijskih problemov, ker se povezuje z nezaupanjem do ZDA, zlasti v času administracij, ki same ne prispevajo vedno k občutku predvidljivosti v transatlantskih odnosih. V slovenski javnosti po njegovem ni močne podpore Iranu ali podobnim akterjem, obstaja pa vprašanje, zakaj naj bi Slovenija prek NATO podpirala ameriške vojaške operacije, kot si nekateri zamišljajo. Takšen okvir je zavajajoč, vendar politično učinkovit. Obrambni izdatki se v njem ne razumejo kot vlaganje v Slovensko vojsko, nacionalno odpornost in skupno odvračanje, ampak kot strošek tujega konflikta. To je prostor, kjer strateško komuniciranje pogosto izgubi bitko že pri prvem stavku.

Skupni imenovalec razprave je bilo zaupanje. Kopač je opozoril, da je Slovenija majhna država v svetu, ki se vrača k logiki velikih sil, v takšnem okolju so zavezništva za majhne države varnostni okvir, brez katerega postane njihova suverenost bistveno bolj izpostavljena. "Za nas NATO pomeni tudi multilateralizem," je dejal in opozoril, da je prihodnost majhnih držav v svetu velikih sil precej bolj negotova brez regionalnih in širših varnostnih povezav. Geršak je poudarila, da informacijske operacije napadajo prav zaupanje v institucije, vlado, medije in zavezništva. Zorko pa je opozoril, da številni Slovenci NATO-a in Evropske unije še ne dojemajo kot svojega širšega političnega in varnostnega okvira. Država je članica, vprašanje pa je, koliko se javnost s tem okvirom res poistoveti.

Slovenski izziv pred vrhom NATO-a v Ankari zato ni omejen na odstotke BDP, zmogljivostne cilje ali diplomatske formulacije v sklepni izjavi. Ti elementi ostajajo pomembni, ker v zavezništvu šteje izvedba, ne samo politična namera. Vendar je širša naloga zahtevnejša: javnosti je treba razložiti, da varnost ni samoumevno ozadje vsakdanjega življenja, ampak sistem odločitev, vlaganj, zavezništev in odpornosti. Razprava v Ljubljani je pokazala, da Slovenija že pozna večino svojih težav. Manj jasno je, ali ima dovolj politične discipline, institucionalne vztrajnosti in komunikacijske doslednosti, da jih začne sistematično reševati. Varnostna politika se namreč ne meri samo po tem, kaj država obljubi zaveznicam, ampak tudi po tem, ali zna svojim državljanom razložiti, zakaj te obljube zadevajo njihovo prihodnost.