Članki

ZDA in Iran: ko krhko premirje postane nadaljevanje pritiska

Hormuz je postal test fizične izvedljivosti dogovora, Libanon test regionalne vzdržnosti, jedrsko vprašanje test političnega zaupanja, naftni trg pa pokazatelj, ali akterji verjamejo v deeskalacijo.

Daniel Fazlić

21. julij 2026.

Zadnji teden je pokazal, da ameriško-iranski premor ni bil začetek stabilne politične rešitve, temveč krhek poskus upravljanja konflikta, v katerem sta se diplomacija in sila uporabljali vzporedno. Pogajalski kanal je ostal odprt, vendar nikoli ni bil ločen od vojaškega pritiska, groženj, regionalnih spopadov in nadzora nad ključnimi energetskimi potmi. Iran je še naprej ohranjal vzvode prek Hormuške ožine, jedrskega programa in regionalnih povezav, Združene države Amerika (ZDA) pa prek vojaške prisotnosti, možnosti nadaljnje eskalacije in ekonomskega pritiska.

Osrednja slabost premirja je bila, da je krizo začasno zadržalo pod pragom širše vojne, ni pa preoblikovalo temeljnega razmerja moči. Nobeno od ključnih vprašanj ni bilo rešeno: ne status Hormuške ožine, ne vprašanje obogatenega urana, ne vloga Libanona, ne širša mreža iranskih regionalnih zaveznikov. Zato se premor ni začel lomiti zaradi enega samega dogodka, temveč zaradi kopičenja premikov na več povezanih frontah, ki so se začeli medsebojno krepiti.

V praksi se je premirje v zadnjih dneh začelo lomiti na treh točkah. Prva je Hormuška ožina, druga Libanon, tretja regionalna veriga posredniških akterjev, ki sega od Hezbolaha do Hutijev. To so bile že prej znane ranljivosti dogovora, zdaj pa delujejo sinhronizirano. Ameriška stran od Irana zahteva javno zagotovilo, da bodo plovne poti skozi Hormuz ostale odprte, brez napadov in brez neformalnih pristojbin. Iran pa plovbo skozi ožino razume kot del širšega varnostnega in političnega dogovora, ne kot ločeno tehnično vprašanje. Ko ladje plujejo, dogovor še ima fizično podlago. Ko se promet ustavi ali upočasni, diplomacija izgublja svojo praktično verodostojnost.

Zadnji podatki iz naftnega trga kažejo, da je ta podlaga že načeta. Brent je 20. julija med trgovanjem dosegel 91,42 dolarja za sod, najvišjo raven po 11. juniju, nato pa zaključil pri 89,22 dolarja. Toda še pomembnejši od same cene je podatek o prometu. Po podatkih londonske borze (LSEG) so v nedeljo skozi Hormuz plula samo štiri plovila, dan prej osem, medtem ko se je prenos nafte med tankerji zunaj ožine upočasnil. To pomeni, da trg ne reagira več samo na diplomatske izjave, ampak na fizično pretočnost ožine.

Pri Hormuzu je pomembna tudi širša strateška slika. Po podatkih ameriške energetske agencije EIA je leta 2024 skozi ožino v povprečju potovalo približno 20 milijonov sodov nafte na dan, kar predstavlja okoli petino svetovne porabe nafte in naftnih proizvodov. Skozi Hormuz poteka tudi približno petina svetovne trgovine z utekočinjenim zemeljskim plinom, predvsem iz Katarja. Zato Hormuz ni le regionalna varnostna točka, temveč globalni energetski vzvod. Če Iran s pritiskom na ožino pokaže, da lahko vpliva na pretok energije, obenem pokaže, da lahko vojaško šibkejša stran še vedno ustvarja strateški pritisk.

Največje tveganje zato ni en sam velik zlom, temveč veriženje manjših prelomov. Napad na tanker, izraelska operacija v Libanonu, houthijska grožnja v Rdečem morju, ameriški odgovor na napad na svoje sile ali iranska interpretacija kršitve premirja so lahko posamično še obvladljivi dogodki. Skupaj pa ustvarjajo okolje, v katerem se diplomatski proces nenehno sooča z realnostjo na terenu. V takšnih razmerah premirje ne propade nujno z uradno razglasitvijo konca, temveč postopoma izgublja vsebino, dokler ne postane le še ena dimenzija nadaljevanja konflikta.

Več faktorjev nestabilnosti onemogoča diplomatski dogovor

Think-tank skupnost to tveganje bere podobno, vendar z različnimi poudarki. Center za strateške in mednarodne študije (CSIS) je že 1. julija opozoril, da premirje ni vrnitev v normalnost, ampak gre za delno in negotovo okrevanje: ladje so začele znova prečkati Hormuz, vendar spori o pogojih tranzita, počasna pogajanja in občasni napadi pomenijo, da energetski trgi še niso blizu stabilizacije. Raad Alkadiri je v isti analizi okvir opisal kot podaljšano premirje, odvisno od ameriške notranje politike in izraelske pripravljenosti, da se drži regionalnega zatišja. To je pomembno dopolnilo osnovni tezi: dogovor ni šibek samo zaradi Teherana in Washingtona, ampak tudi zaradi akterjev, ki formalno niso v središču dogovora, a lahko odločilno spremenijo njegovo izvajanje.

CSIS dodaja še širši energetski in prehranski kontekst, ki ga politična razprava pogosto spregleda. Hormuz ni samo naftna ožina, ampak tudi kanal za utekočinjeni plin, žveplo in gnojila. Po njihovi oceni je pred vojno skozi ožino potovalo približno 20 do 30 odstotkov svetovnega izvoza gnojil, motnje pa so že vplivale na spomladanske odločitve kmetov o uporabi gnojil, pridelkih in stroških. To pomeni, da tudi uspešno diplomatsko umirjanje ne bo takoj odpravilo posledic vojne. Energetska kriza se v takih razmerah hitro preseli v inflacijo hrane, dobavne verige in socialno politiko, torej na področja, kjer Bližnji vzhod postane evropsko domače vprašanje.

Druga sprememba je pravna in finančna. Ameriški urad za nadzor tujih sredstev OFAC je 22. junija izdal splošno licenco, ki je dovoljevala proizvodnjo, dobavo in prodajo iranske surove nafte, naftnih proizvodov in petrokemičnih izdelkov do 21. avgusta 2026. Ta poteza je bila razumljena kot del ekonomskega dela začasnega dogovora. Toda 7. julija je bila licenca preklicana, nova ureditev pa je prepovedala nove transakcije in zahtevala zaprtje obstoječih poslov do 17. julija. Za trge je to enako pomembno kot vojaška izjava: začasna sprostitev sankcij se je izkazala za politično reverzibilno, podjetja pa bodo prihodnje posle z Iranom oblikovala z zavestjo, da se lahko pravila spremenijo čez noč.

Kraljevi inštitut za obrambne in varnostne študije (RUSI) je to dimenzijo postavil še širše: vojna z Iranom ni pretresla samo iranskih sankcij, ampak tudi režim sankcij proti Rusiji. Ko so se energetski trgi zaostrili zaradi Hormuza, je ruska nafta postala uporabna dodatna ponudba, ki jo je bilo težje omejevati. RUSI opozarja, da je Washington hkrati stopnjeval pritisk na iranske mreže za izogibanje sankcijam, vendar je zaradi energetske nuje dopuščal tokove, ki so posredno koristili tudi ruski senčni floti. To je za Evropo neprijetna povezava: kriza v Hormuzu lahko oslabi pritisk na Moskvo, če se zahodne vlade prestrašijo lastnih cen energentov.

Nova fronta v Rdečem morju?

Tretja sprememba je širitev pritiska iz Hormuza proti Rdečemu morju. Hutiji so 20. julija napovedali pomorsko blokado Savdske Arabije. Popolno zaprtje Bab el Mandeba, južnega vhoda v Rdeče morje, bi lahko zmanjšalo globalno oskrbo z nafto za sedem odstotkov. To je pomembno zato, ker se energetska kriza v tem scenariju ne bi več vrtela samo okoli ene ožine. Če sta hkrati motena Hormuz in Bab el Mandeb, Bližnji vzhod izgubi dve glavni izvozni arteriji.

Iran je nekaj dni nazaj Hutije pozval, naj bodo pripravljeni zapreti rdečemorsko pot, če bi ZDA napadle iransko energetsko infrastrukturo. Tudi če takšna grožnja ostane pod pragom neposrednega napada, ima učinek. Ladjarji, zavarovalnice in energetski trgovci ne čakajo na uradno razglasitev vojne, ampak računajo tveganje poti, premije, zamude in alternativne dobave. V tem je asimetrična moč Teherana: ne potrebuje popolnega zaprtja svetovne trgovine, dovolj je, da ustvari trajno negotovost glede tega, katera pot je naslednja.

Libanon medtem potrjuje, da ameriško-iranski okvir nikoli ni bil samo ameriško-iranski. 13. julija je iranski pogajalec in predsednik parlamenta Mohammad Baqer Qalibaf izraelske napade v Libanonu označil za kršitev memoranduma. V memorandumu je Libanon naveden kot del širše prekinitve vojaških operacij, vendar Izrael, Hezbolah in libanonska vlada niso bili neposredni podpisniki ameriško-iranskega dogovora. To ustvarja klasičen diplomatski paradoks: dogovor poskuša stabilizirati fronto, nad katero podpisniki nimajo popolnega nadzora.

Atlantski svet (Atlantic Council) je že junija opozoril, da se razkorak med ameriškimi in izraelskimi interesi pri vojni z Iranom širi iz vrzeli v prepad. Po njihovi oceni se Washington in Jeruzalem oddaljujeta pri treh vprašanjih: Hormuzu, elementih dogovora z Iranom in grožnji Hezbolaha iz Libanona. To je pomembno, ker ameriški dogovor z Iranom ne more biti stabilen, če ga Izrael razume kot omejevanje svoje vojaške svobode brez hkratne razgradnje Hezbolahovih zmogljivosti. V tem smislu Libanon ni dodatek k ameriško-iranski zgodbi, ampak ena od njenih glavnih varovalk.

Zato ni naključje, da je libanonski predsednik Joseph Aoun 21. julija odšel v Belo hišo z načrtom za razorožitev Hezbolaha in zahtevo po izraelskem umiku iz južnega Libanona. Gre za prvi obisk libanonskega predsednika v Beli hiši v skoraj dveh desetletjih, njegov namen pa je pridobiti ameriški pritisk na Izrael in predstaviti načrt za razgradnjo Hezbolahovega arzenala. V ozadju je realnost, da se brez Libanona ameriško-iranski premor ne more stabilizirati. Če Izrael nadaljuje operacije, bo Iran to uporabljal kot dokaz ameriške nezmožnosti nadzora nad zaveznikom. Če Hezbolah ostane vojaško nedotaknjen, bo Izrael dogovor razumel kot varnostno tveganje.

Washington Institute je 15. julija v analizi o Hezbolahovi “globoki državi” opozoril, da razorožitev Hezbolaha vprašanje vzporedne institucionalne moči v Libanonu. To dodatno zaplete ameriško-iranski dogovor, ker ga ni mogoče prevesti v libanonsko realnost zgolj z diplomatsko klavzulo. Če Hezbolah ostane politično, socialno, obveščevalno in varnostno vpet v libanonski sistem, razorožitev ne bo tehnični proces, ampak preureditev razmerja moči v državi.

Nove prioritete, a stare še niso zamrle

Jedrsko vprašanje medtem ostaja pomembno, čeprav se je zadnji teden pozornost preselila na ladje, rakete in nafto. Britanska parlamentarna raziskovalna služba je 2. julija opozorila, da uradno besedilo 14-točkovnega memoranduma ni bilo objavljeno, objavljeni in medijem posredovani teksti pa omenjajo 60-dnevno obdobje pogajanj o Hormuzu, iranskem jedrskem in raketnem programu ter sankcijah. To je pomembno opozorilo pred prehitrimi zaključki. Če ni uradnega besedila in skupne razlage, potem vsaka stran v dogovor vpisuje svojo verzijo.

RUSI je v analizi memoranduma to opisal kot “mir, ki to ni bil”. Po njihovi oceni memorandum ne konča konflikta, ampak ga premakne v novo fazo, ker skoraj vsa sporna vprašanja — jedrski program, balistične rakete, posredniške mreže in regionalna varnost — odlaga v 60-dnevno pogajalsko okno. Najpomembnejši poudarek RUSI je problem zaporedja: Washington želi najprej iranske zaveze, Teheran pa najprej gospodarske koristi, odpravo sankcij, dostop do zamrznjenih sredstev in zmanjšanje vojaškega pritiska. To ni tehnična podrobnost, ampak jedro spora. Če ni dogovora o tem, kaj pride najprej, implementacija postane nova oblika pogajanja.

Atlantic Council je podobno opozoril, da je podpis dogovora lažji del, izvajanje pa tisto, kar odloča. Nekdanja ameriška pogajalca Abram Paley in Nate Swanson sta opozorila, da je Iran razmeroma lahko spraviti za mizo, težje je skleniti dogovor, najpomembnejše pa je njegovo izvajanje. To dobro opisuje sedanji trenutek: ameriško-iranski kanal obstaja, vendar vsaka nova kršitev, nova izjava in nova operacija na morju preverja, ali dogovor sploh ima operativno jedro.

Raketni program je v tej zgodbi najbolj nevaren prav zato, ker ni dovolj jasno umeščen v osrednji dogovor. Jedrsko vprašanje je strateško, počasno in vezano na inšpekcije, zaloge urana ter verifikacijo. Rakete in droni so operativni mehanizem pritiska, ki ga je mogoče uporabiti takoj. To smo videli pri napadih na ladje, ameriške položaje in zalivsko infrastrukturo. ZDA so nato izvedle deseti zaporedni krog napadov na Iran, Iran pa je po navedbah svojega predsednika govoril o "vojni v polnem obsegu". Ameriški napadi naj bi ciljali poveljniška središča, zračno obrambo, obalne nadzorne zmogljivosti, pomorske zmogljivosti ter raketna in brezpilotna izstrelišča.

Brookings je v širši vojaški analizi izpostavil še eno pomembno posledico iranske vojne: ameriške baze in ladje v regiji ne uživajo več samoumevnega zavetja pred napadi. Iran je po oceni Brookingsa pokazal, da lahko z raketami, droni, minami in grožnjami plovbi bistveno omeji ameriško svobodo delovanja v Zalivu. To ne pomeni, da Iran vojaško parira ZDA. Pomeni pa, da lahko ameriško vojaško moč naredi dražjo, počasnejšo in politično bolj tvegano. To je za Washington bistvena sprememba: zračna premoč ne zagotavlja več političnega izhoda.

Vojaška premoč ni dovolj

In ravno to je za Washington neprijeten položaj, saj je vojaška premoč očitna, politični izid pa ni. Ameriška tiskovna agencija Associated Press (AP) je 21. julija zapisala, da se ZDA in Iran vračata k vsakodnevnemu bombardiranju v prizadevanju za nadzor Hormuza, hkrati pa nihče ne popušča. Analitiki, ki jih navaja AP, opozarjajo na omejitve zračne kampanje: Iran lahko rakete, križarske rakete in manjša brezpilotna sredstva razprši in skrije, zato jih je težko trajno zatreti. To je bistvo problema prisile brez političnega izhoda. Udari lahko povzročijo škodo, ne morejo pa sami ustvariti stabilnega dogovora.

Chatham House je zadnji teden dodal pomembno pravno plast. Po njihovi oceni mednarodno pravo ne dovoljuje niti Iranu niti ZDA, da bi se samovoljno razglasila za "varuha" Hormuške ožine in zaračunavala obvezne pristojbine za prehod skozi mednarodno plovno ožino. Chatham opozarja, da je Trumpova grožnja z 20-odstotno pristojbino na vrednost tovora, čeprav hitro omiljena, oslabila ameriško kredibilnost v Zalivu in hkrati spodkopala ameriški argument proti iranskim cestninam. To je redka diplomatska samopoškodba: Washington je hotel braniti svobodo plovbe, hkrati pa uporabil logiko, ki je preveč spominjala na tisto, ki jo očita Teheranu.

Projekt za preučevanje kritičnih groženj (CTP)/ Inštitut za preučevanje vojne(ISW) sta v zadnjih analizah dodala še operativni vidik iranske strategije. Po njihovi oceni Iran poskuša preprečiti zahodne in zalivske rešitve, ki bi zmanjšale njihovo zmožnost uporabe Hormuza kot vzvoda, medtem ko ZDA in zalivske države iščejo poti, ki bi zmanjšale odvisnost od iranskega nadzora, zlasti prek poti ob omanski obali. Iranski parlament je 13. julija razpravljal tudi o predlogu zakonodaje za "varnost in trajnostni razvoj" Hormuza in Perzijskega zaliva, vendar besedilo ni bilo objavljeno. To kaže, da Teheran svoje vloge v Hormuzu ne razume kot začasne vojne taktike, ampak kot institucionalizacijo novega statusa.

Washington Institute gre še korak dlje. Dennis Ross je 17. julija zapisal, da je ameriška preokupacija trenutno predvsem ponovno odprtje Hormuza, medtem ko so prvotni vojni cilji ostali nejasni. Po njegovi oceni Iran Hormuz razume kot glavni adut: vzvod nad svetovnim gospodarstvom, orodje pritiska na Trumpa in način, kako prisiliti zalivske sosede v gospodarske in politične koncesije. Navedba Mohsena Rezaeija, da je ožina "pomembnejša od desetine atomskih bomb", je v tem kontekstu več kot retorična pretiravanje. Pove, da je Hormuz za Teheran postal strateški nadomestek za jedrsko premoč.

Preveč kompleksna kriza za enostavne rešitve

Za Evropo in Slovenijo je nauk širši od samega Irana. Na Trivelis smo v analizi o NATO po Ankari zapisali, da se nov varnostni red ne bo ustvaril z eno veliko odločitvijo, ampak z množico manj vidnih, dragih in politično zahtevnih korakov. Enaka logika velja za Zaliv. Stabilnost ni stvar ene izjave, ene prekinitve ognja ali ene diplomatske fotografije. Meri se v ladijskem prometu, zavarovalnih premijah, verifikaciji jedrskega programa, sposobnosti nadzora nad posredniškimi akterji in politični pripravljenosti, da se eskalacijski vzvodi ne uporabijo ob prvi kršitvi.

Zadnji teden je zato ameriško-iranski okvir premaknil iz faze previdnega optimizma v fazo preverjanja škode. Diplomacija še ni mrtva; prav nasprotno, mediatorji govorijo o desetdnevnem premoru, ki bi poskušal oživiti začasni dogovor. Toda to ni več ista diplomacija kot pred tedni. Takrat je šlo za vprašanje, ali lahko premor preraste v dogovor. Zdaj gre za vprašanje, ali lahko dogovor sploh preživi lastno implementacijo.

Prav zato ameriško-iranskega premora ni mogoče razumeti kot linearnega procesa od krize k dogovoru, temveč kot nestabilno ravnotežje med pogajanji in prisilo. Dokler imata obe strani interes za dogovor, vendar hkrati ohranjata in uporabljata vzvode pritiska, bo vsak diplomatski napredek ostal ranljiv za dogajanje na terenu. Takšna kriza ne dopušča enostavnih rešitev, temveč zahteva potrpežljivo upravljanje tveganj, stalno preverjanje zavez in zavedanje, da lahko vsak premik na eni fronti hitro spremeni dinamiko celotnega dogovora.

Oznake:

Trivelis ZDA Iran Hormuška ožina

Priporočeno

Objave

Konec iluzije varnega sveta – kaj nova geopolitična realnost pomeni za Slovenijo

Avtor: Katja Geršak

Razpad mednarodnega reda in vrnitev politike moči Evropo potiskata v obdobje povečane varnostne negotovosti, v katerem so manjše države najbolj izpostavljene.

28.01.2026